Katalog in naročilnica
 |
Bi bilo smiselno učence bolj spodbujati k temu, da se v okviru šole učijo zastavljati in uresničevati lastne cilje?
Stvar je preprosta: če otrok ne naučimo sanjati in zastavljati si svoje lastne cilje, se bodo naučili vse življenje čakati na to, da jim bodo cilje zastavljali drugi. Priznajmo si, da je večina ciljev, ki jim sledijo naši šolarji, postavljena od zunaj, s strani staršev in učiteljev. Ko učenci delajo domače naloge, ne izkoristijo vsega svojega potenciala, ker jih delajo za druge, ne pa za sebe. Edini način za spodbujanje otrok, da bodo tudi v šoli enako uspešno izkoritili vse svoje potenciale in sposobnosti, kot to počno pri igri ali kakšni drugi notranje motivirani dejavnosti je, da jih naučimo najti nekaj »njihovega« tudi v ciljih, ki jim jih zastavljamo od zunaj. Šele če jim bomo zmogli pomagati, da bodo šolske cilje povezali s svojimi notranjimi željami, bodo v njih prepoznali dovolj vredne izzive, da si bodo prizadevali zanje in bodo v njihovem sledenju uresničili svoje prave potenciale.
Občutek, da smo dosegli nekaj pomembnega, nekaj, vrednega, nekaj kar smo si močno želeli in za kar smo si močno prizadevali, je en od najbolj silovitih občutkov. Ta občutek izvira iz razlike med notranjo in zunanjo motivacijo: ko motivacija izvira iz nas samih, je neprimerno silovitejša in bolj odločna, kot takrat, ko moramo slediti zunanjim ciljem. To razliko v življenju občutimo, ko primerjamo odločenost nekoga, ki sledi notranjim željam, z mlahavo brezvoljnostjo tistih, ki sledijo ciljem, ki v resnici niso njihovi. In jo nenezadnje najbolje občutimo, ko primerjamo notranje zadovoljstvo in ponos nekoga, ki uresniči svoj notranji cilj, z anemijo tistega, ki naredi kljukico pred ciljem, ki ga čustveno ne pritegne, ali pa ga prekriža.
Notranja motivacija je močnejša od zunanje. Notranja motivacija sproža bolj silovita čustva kot zunanja. Notranji cilji nas privlačijo bolj silovito kot zunanji. Ko uresničimo notranje cilje, nas ti bolj izpolnijo in nam dajo več občutka smisla. Ker nas notranja motivacija pripravi do tega, da v stvari, ki jih želimo, vložimo svoja najboljša prizadevanja, jih dosežemo lažje, hitreje, bolje in večkrat kot takrat, ko so v ospredju naše motivacije cilji, ki nam jih zastavijo drugi. Zato je en od najpomembnejših izzivov pri vzgoji otrok prav naučiti jih biti samostojni, zastavljati si in slediti svojim ciljem.
Današnji svet je v veliki meri neprijazen do te pomembne zmožnosti. Na eni strani imamo množico staršev, ki v želji narediti svet čimbolj prijazen svojim otrokom, slednje zasipajo z najrazličnejšimi dobrinami, igračami, predmeti. Takšen svet je lahko za otroke prijeten, brez frustracij in bolečin. Vendar je tudi lažen in jih slabo pripravlja na svet, v katerega bodo nekoč odrasli. Ne samo to: dobrine, igrače in vse stvari, ki jih otroci dobijo zlahka, imajo temu primerno vrednost: nikakršno. Nič nenevadnega ni, če otrokom, ki imajo polne sobe igrač, nobena med temi ne pomeni toliko, kot kakšnemu vrstniku ena sama, pa čeprav polomljena igrača, katere »psihološka vrednost« je neprimerljivo večja; podobno ni nič nenavadnega, če otrok bolj ceni igračo, ki jo je sam sestavil, kot tisto, ki jo je dobil, pa čeprav je slednja bolj dodelana. S pretirano ustrežljivostjo in uresničevanjem vseh želja in muh otrok jim starši pravzaprav delajo medvedjo uslugo: namesto, da bi jih učili ceniti stvari in potruditi se zanje, jih prikrajšajo za izkušnjo občutka, ki ga bi doživeli, ko bi se morali za nekaj, kar si res močno želijo, tudi močno potruditi. Nič ni bolj tragično, kot mladostnik pri osemnajstih ali devetnajstih letih, ki po koncu srednje šole nima niti ene stvari, ki bi ga privlačila, motivirala, se mu zdela tako vredna in smiselna, da bo pripravljen vanjo vložiti ogromno truda in napora.
Predpostavka, da so učenci premladi, da bi jih lahko spodbujali pri zastavljanju lastnih, notranjih ciljev, je nesmiselna. Predpostavka., da mlajši učenci rabijo le jasne zunanje cilje in usmerjanje, je zgrešena. Drži, otroci potrebujejo pomoč in usmerjanje, še posebno v okoliščinah, ki so jim nove, kar zanesljivo velja za šolo v prvih letih šolanja. Rabijo pomoč, da njihovi cilji ostanejo v okviru njihovih zmožnosti, da so uresničljivi, obenem pa jim je treba pomagati tudi, da si zastavljajo dovolj visoke in izzivalne cilje, ki jih bodo »vlekli« naprej.
Vendar so notranji cilji nekaj, kar je otrokom lastno že od veliko mlajših nog. Psihološke raziskave so pokazale, da si večina otrok že pri treh letih starosti v igri zastavlja cilje in da svojo »uspešnost« v gri ocenjujejo z vidika uresničenja teh zastavljenih ciljev. Druge raziskave kažejo, da lahko že pri 5 ali 6 letnik otrocih načrtno spodbujanje zastavljanja ciljev pozitivno vpliva na motivacijo in uspešnost v šoli. Zastavljanje ciljev je torej otrokom lasten notranji proces, ki ga je treba v šoli le prepoznati, izkoristiti in spodbujati; predvsem pa ga ne smemo zatreti na način, da otroka zasujemo zgolj z zunanjimi pričakovanji in cilji, ne da bi se potrudili pomagati jim povezati svoje notranje želje s pričakovanji in zahtevami, ki naj jih dosežejo v šoli. V luči sodobnih razvojno psiholoških teorij pa je enako pomembno tudi, da učence spodbujamo k povezovanju svojih ciljev s procesom učenja in napredovanja, ne zgolj k stremljenju za rezultati. Tu se današnja šola gotovo sooča z dvema velikima izzivoma, s katerima se mora nujno soočiti, če želi pomagati svojim učencem na poti k razvoju v kritične ljudi, ki se bodo znali uspešno in učinkovito soočati z izzivi jutrišnjega sveta:
- kako spodbujati notranjo motivacijo učencev v šolskem okolju, ki tradicionalno temelji na spodbujanju učenja z zunanjimi spodbuadmi,
- kako spodbujati razvojno naravnane cilje učencev v šolskem okolju, ki tradicionalno spodbuja osredotočenost na dosežke in pri učencih vrednoti le rezultat učenja, spregleda pa proces, ki je navadno pomembnejši od rezultata.
Šola, ki ne zna spodbujati učencev k zastavljanju svojih lastnih notranjih ciljev, naredi bore malo za razvoj učencev v samostojne in kritične ljudi, ki se bodo zmogli spopasti s pomembnimi življenjskimi izzivi; vsekakor pa pomaga k razvoju ubogljivih, vodljivih, pasivnih in od drugih odvisnih posameznikov … to pa seveda ne vodi v družbo znanja in v prihodnjo konkurenčnost družbe. Ker se bo Slovenija v jutrišnjem svetu težko uveljavljala s katerim koli drugim naravnim bogastvom kot znanjem, je kakršno koli zaostajanje slovenske šole na tem področju lahko usodna napaka.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
