Katalog in naročilnica
 |
Ali današnja slovenska osnovna šola spodbuja veselje do učenja, ali pehanje za ocenami?
Bodimo iskreni: ena od prvih stvari, ki se jih otroci naučijo v šoli, je, da so ocene ena od najpomembnejših stvari v življenju šolarja. Ocene so kriterij razlikovanja med uspešnimi in »zgubami«, so ključ, ki odpira vrata prihodnosti (srednje šole, študija) in pomemben temelj otrokove prihodnje življenjske poti. Ocene, ne znanje! Ocene so seveda povezane tudi z znanjem, vendar pa po eni strani odražajo le del otrokovega znanja, po drugi strani pa povedo zelo malo o nekaterih drugih kompetencah in sposobnostih, ki so lahko enako (ali nekatere še bolj) pomembne za otrokovo prihodnost.Že prej sem pisal o dvomljivosti prepričanja, da so ocene pomemben vir motivacije za učence. Raziskave kažejo, da otroci izgubljajo notranje zanimanje za dejavnosti, pri katerih jim obljubljamo »korenčke«, ali jim grozimo s »palicami«. Raba ocen kot spodbud (ali groženj) za opravljanje šolskih zadolžitev premešča izvor motivacije v prostor izven učenca. Takšno zunanje motiviranje lahko sicer ohranja visoko stopnjo motivacije za ocene, vendar obenem znižuje zanimanje otrok za vsebino snovi in njihovo osredotočenost na učne cilje.Osredotočanje na ocene ima še več drugih negativnih posledic. V okoliščinah, ko so pomembne predvsem ocene, šola težko spodbuja veselje do znanja in učenja. Drugi pomemben stranski pojav pehanja za ocenami so pritiski staršev na otroke in učitelje za čim boljše ocene; ne za čim boljše znanje, pač pa za čim boljše ocene. Tretji stranski pojav postavljanja ocen v ospredje je iskanje bližnjic do dobrih ocen in spoznanje, do katerega nekateri otroci pridejo zelo hitro, da se včasih (ali velikokrat) goljufanje splača.
Dobra ocena lahko pomeni marsikaj. Lahko je plod trdega dela in učenja. Lahko je rezultat spretnega prepisovanja. Lahko je posledica izjemnega spomina, ali plod otrokovega predznanja. Tisto, česar ocena, ki je predvsem posnetek (dela) znanja in pomnjenja podatkov v določenem trenutku, ne pove, je odgovor na preprosto vprašanje: »Ali ta ocena izraža, ali in koliko se je učenec dejansko naučil, ali in koliko zna, ali in koliko je napredoval od začetka učenja te snovi?« Čeprav je pri učenju velikokrat najpomembnejši proces, so ocene zgolj posnetek nekega stanja, ne izražajo pa procesa učenja. In če šole in šolskega sistema ta proces ne zanima, zakaj bi bil pomemben za učenca?
Gotovo so ocene pomembno orodje za ugotavljanje trenutnega znanja učencev, vendar bi bil na mestu razmislek, ali s pretiranim osredotočenjem na ocene ne zatiramo ravno tistega, kar naj bi šola močno spodbujala: nastajanja trejnega znanja (pa tudi odnosa do znanja in veselja do učenja).
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
