Katalog in naročilnica
 |
Bi bilo smiselno več in bolj načrtno govoriti o vrednotah in etiki v šoli?
Čeprav se temelji otrokovih vrednot vzpostavljajo v družinskem okolju, so vzgojno-izobraževalne ustanove takoj za starši drugi najpomembnejši oblikovalec otrokovih prihodnjih vrednot. Zato je še kako na mestu vprašanje, katere so osrednje vrednote slovenskega šolstva, tako kot se je pomembno vprašati tudi, na kakšne načine slovenska šola spodbuja razvoj teh vrednot pri šolarjih. Obenem pa je z vprašanjem vrednot neposredno povezano tudi vprašanje etike: tako kot je smiselno v šolah govoriti o tem, kaj je dobro in kaj velja ceniti (se pravi o vrednotah), je nujno treba govoriti tudi o tem, kaj je prav (se pravi o etiki, moralnih načelih). Pri tem pa je seveda pomembno, da se otroci z etičnimi in vrednotnimi vsebinami srečujejo na njihovi starosti in razvoju primeren način ter prek zgodb in primerov, ki jih lahko razumejo in povežejo s svojim življenjem; ne pa prek abstraktnih pojmov ali za lase privlečenimi primeri, s katerimi se ne zmorejo povezati.
Razlogov za poudarjanje pomena vrednotnega in etičnega vidika vzgojnega delovanja šole v današnjem času je veliko, opozoriti pa velja vsaj na nekatere med njimi:
- Otroci v današnjem času preživijo sorazmerno manj kakovostnega časa s starši, kar nujno pomeni tudi manj priložnosti za opazovanje, sprejemanje in ponotranjenje vrednot. Poleg tega je spremenjena tudi struktura prostega časa, ki ga današnji otroci preživijo več za različnimi razosebljenimi mediji (TV; računalnik; Internet; igralne konzole; pametni telefoni in drugi elektronski »prijatelji«) in v virtualnih socialnih omrežjih, manj pa v interakciji z vrstniki. Tožbe številnih šol in šolnikov o generacijah vedno manj vzgojenih učencih in o vedno več primerih prave vzgojne zanemarjenosti, imajo gotovo tehtno podlago. Obenem pa vsi ti pojavi pomeni tudi toliko večjo odgovornost za šole in za šolnike: tarnanje nad nemogočimi generacijami ne bo spremenilo nič, edino kar lahko stori šola, je da poskuša kolikor je mogoče nadomestiti vzgojni primanjkljaj učencev.
- V času, ko številni opazovalci različnih plati družbenega življenja v Sloveniji opozarjajo na razkroj moralnih vrednot in ko lahko otroci v svojem okolju dnevno poslušajo zgodbe o tajkunih, korupciji in drugih stranpoteh »get-rich-quick« kulture, lahko brez ustreznega vrednotnega okvira zelo hitro privzamejo sporne »vrednote« iz okolja. Jasen vzgojni okvir šole je lahko pomemben varovalni dejavnik, ki otroku pomaga pri soočenju z različnimi vidiki zgodb iz okolja, mladostniku pa pri izgradnji mehanizmov za kritično vrednotenje slednjih.
Govoriti o »razpadu vrednot«, »vrednotnem vakuumu« in podobnih pojavih je seveda pretirano. Gotovo pa drži, da se v svetu, ki ga otroci opazujejo in iz katerega črpajo, dogaja marsikaj, kar ne sodi v nabor vrednot, ki bi jim jih želeli posredovati; in da se na drugi strani spreminja razmerje med vzgojnimi vplivi različnih okolij na otroke. Ob teh pojavih gotovo ni odveč razmišljati o načrtnem govorjenju o vrednotah (in etiki) v šoli – seveda ne v smislu moraliziranja ali predavanj o vrednotah, pač pa v obliki načrtnega izkoriščanja različnih priložnosti in konkretnih situacij za refleksijo o najbolj pomembnih civilizacijskih in skupnih vrednotah.
Pri razmišljanju o vrednotah v šoli in o njenem vrednotnem delovanju imamo velikokrat opravka z dvema nasprotujočima si stališčema, ki sta v svojih skrajnostih enako neprimerni. Tako kot je kakršno koli »treniranje oziroma pridiganje« vrednot in poučevanje vrednot »na pamet« obsojeno na neuspeh, je enako neuspešno tudi bežanje pred to pomembno vzgojno nalogo šole.
Pri otrocih je zadeva zelo preprosta: vrednote so tako abstraktna pojmovanja, da je kakršno koli predavanje o vrednotah nesmiselno, istočasno kot gre pri enem uhlju not, pri drugem že beži ven. Kakršno koli vrednotno delovanje šole se dogaja v konkretnih situacijah, o vrednotah se učijo in jih ponotranjajo skozi konkretne izkušnje in ob opazovanju zgledov. Na drugi strani je tudi stališče »v javni šoli lahko govorimo samo o pravicah, ostalo ne sodi v njo« popolnoma zgrešeno: če šola nima vzpostavljenega okvira osrednjih vrednot, ki jih želi posredovati mladim ljudem, bodo ponotranjili pač nekaj drugega – in to ne bodo nujno tista prepričanja, ki bi jih želeli videti pri mladih ljudeh (na primer »hodi čez trupla«, »slabše kot gre drugim, boljši sem jaz«, »najmočnejši ima prav«, »ne zmaga tisti, ki ima prav, pač pa tisti, ki se znajde«, »goljufati je slabo samo, če te pri tem dobijo«, ipd.) Malokaj tako škodi človeku, kot vrednotni relativizem, v katerem je dovoljeno vse, razen tistega, s čemer lahko stopiš na žulj komu, ki je večji in močnejši od tebe – in malokdaj vzgojna funkcija šole tako brcne v temo, kot takrat, ko dopusti, da se zaradi odsotnosti jasnega vrednotnega okvira razrase tako maligna vzgojna klima v družbi.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
