Katalog in naročilnica
 |
Je dobro, da šola otrokom ne postavlja visokih pričakovanj in zahtev?
Ne!
Šola mora učencem postavljati visoka pričakovanja in visoke zahteve.
Seveda ne previsokih.
Gotovo pa visoke.
Samo zahtevna šola je lahko tudi zanimiva šola. Šola v kateri se učenci dolgočasijo, jih ne more zanimati, jih ne more motivirati, jih ne more izzvati z vprašanji, s katerimi bi preizkusili vse svoje miselne in druge sposobnosti.
Tisti trenutek, ko šola postane dolgočasna, nezanimiva, neizzivalna, otroci preklopijo možgane na nizke obrate. To stanje, ki ga zaznamuje brezizrazni pogled zazrt nekam v neopredeljivo daljavo, lahko najboljše prepoznate, če primerjate skupino petletnikov med igro v vrtcu in razredom desetletnikov v šolskih klopeh. To stanje, spreminjanje radovednih in vedoželjnih otrok v mladostniške zombije je hkrati tudi en od najbolj nesramnih zločinov, ki jih lahko zagreši šolski sistem nad otroci.
Predstavljajte si šolo in njene zahteve kot elastiko.
Če pred otroke postavite prenizka pričakovanja in zahteve, bo elastika visela ohlapno kot dvakrat prekuhan špaget. Nobene možnosti ni, da bi takšne zahteve pritegnile učence. Sicer jih bodo brez težav dosegli. A ker se to zgodi brez vloženega truda in napora, so dosežki brez vrednosti; po drugi strani pa učencev prenizka pričakovanja tudi ne motivirajo, da bi izvlekli iz sebe vse, kar zmorejo. Šola postaja vedno bolj »brez veze«, prirojeni potenciali, spretnosti in kompetence otrok pa počasi odmirajo, ali pa se usmerjajo kam drugam (tudi tja, kjer jih raje ne bi videli). S prenizkimi pričakovanji in zahtevami otrokom sporočamo tudi, da ne zaupamo v njihove kompetence, temu primerno se oblikuje tudi njihova samopodoba in samovrednotenje. Šola, šolske zahteve in pričakovanja so breme … ne zato, ker bi bila pretežka, pač pa zato, ker zanje nimajo smisla, so »brez veze«.
Če pred otroke postavimo ustrezno visoka pričakovanja in zahteve, se situacija povsem spremeni. Elastika se napne in začne vleči. Visoka pričakovanja in cilji pritegnejo in motivirajo učence in jih pripravijo do tega, da v doseganje ciljev vložijo napor. Ker jih ne morejo doseči zlahka, se morajo potruditi, zato imajo doseženi cilji tudi svojo vrednost. Visoka pričakovanja in zahteve prisilijo učence, da izkoristijo, urijo in razvijajo svoje potenciale, spretnosti in kompetence. Z visokimi pričakovanji in zahtevami otrokom sporočamo, da jim zaupamo in da verjamemo v njihove kompetence, temu primerno se oblikuje tudi njihova samopodoba in samovrednotenje.
Če pred otroke postavimo previsoka pričakovanja in zahteve, se zgodi naslednji pomemben premik. Elastika se pretirano napne in pretrga. Previsoka pričakovanja in cilji delujejo kot ročna zavora na motivacijo: učenci v njih prepoznajo previsoke in neuresničljive zahteve, za katere nima smisla trošiti energijo. Ker jih ne morejo doseči (ali so v to vsaj prepričani), se niti ne potrudijo, zastavljeni cilji pa postanejo ničvredni. Previsoka pričakovanja in zahteve prisilijo učence, da svoje potenciale, spretnosti in kompetence preusmerijo drugam, kjer si obetajo ustrezno potrditev, vsekakor pa stran od šole. S previsokimi pričakovanji in zahtevami otrokom sporočamo, da nam ni mar zanje, temu primerno se oblikuje tudi njihova samopodoba in samovrednotenje.
Ključna (in najtežja) z zgornjo prispodobo povezana »umetnost« je, kako najti primerne zahteve in pričakovanja. Kako napeti elastiko, da bo ravno prav napeta, da bo privlačna sila najbolj delovala; kako poskrbeti, da elatika ne bo preohlapna, ali da se ne bo pretrgala? Odgovore na ta vprašanja mora iskati vsaka šola in vsak učitelj pri svojih učencih. Res je, da je tako individualen pristop zahteven in naporen. Res pa je tudi, da dobro poučevanje nikoli ni bilo preprosto. Iskanje pravega ravnotežja pri napenjanju elastike je še toliko bolj zahtevno, ker današnji otroci vsekakor drugačni od otrok pred desetletji. Zaradi nepretrganega bombandiranja z različnimi dražljaji in preskakujočimi podobami na televizijskih in računalniških ekranih, je njihov obseg pozornosti omejen. Zaradi nepretrganega bombandiranja z vizualnimi dražljaji so dosti bolj odvisni od vizualnih medijev kot njihovi dedki, ko so še gulili šolske klopi. Če so včasih otroci lahko več ur nepretrgoma napeto poslušali učitelja brati iz knjige, se danes po nekaj minutak začnejo dolgočasiti, bodisi zato, ker poslušano že vedo, bodisi zato, ker bi zgodbo raje gledali na ekranu, bodisi zato, ker jih preprosto ne zanima, itn. Vendar to preprosto ne sme biti opravičilo in tisti, ki ob tem dvignejo roke, verjetno ne sodijo v učilnico.
Delo z današnjimi otroci pred šole in učitelje zagotovo postavlja zahteven izziv … poučevanja se preprosto ne moremo več lotevati tako, kot so to počeli naši učitelji. Po drugi strani pa je ravno to lahko odlična priložnost za ustvarjalne in inovativne učitelje, ki znajo pritegniti radovednost in motivacijo otrok z zahtevnimi in zanimivimi izzivi. Radovednost in motivacija namreč nista izumrli, še vedno sta tam nekje globoko zakopani … le zbezati ju je treba ven.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
