Katalog in naročilnica

KATALOG

NAROČILNICA

Kaj je poslanstvo?

Vsak človek potrebuje dober razlog, da v ponedeljek zjutraj vstane in gre na delo dobre volje in ne čemeren. Takšen razlog je lahko občutek jasnega poslanstva organizacije, v kateri je zaposlen, ki mu vzbuja ponos. Da ne bo pomote, občutek poslanstva, takšen ali drugačen, je načeloma prisoten v vsakem posamezniku in vsaki organizaciji. Vprašanje pa je, ali in kako se ga zaveda, kako ga razume in kako svoja ravnanja in delo usklajuje z njim.

»Kdo ste vi kot organizacija? Zakaj obstajate? Kaj počnete? Komu služite?« Kdor koli pride v stik z neko organizacijo, si zastavlja takšna in podobna vprašanja, bodisi če se kot uporabnik prvič srečuje z njo bodisi če razmišlja o zaposlitvi v njej. Ko organizacija išče odgovore na ta vprašanja, razmišlja o svojem poslanstvu. Ko odgovori nanja, pa lahko začne to poslanstvo tudi sporočati znotraj sebe in navzven.

Predstavljajte si, da nekdo, ki ga organizacija resnično zanima (starš, ki razmišlja, v katero šolo vpisati otroka; bolnik, ki se odpravlja na operacijo; podjetnik, ki razmišlja, kateremu športnemu društvu bi bil pokrovitelj; učitelj, ki išče novo službo), na ta vprašanja od različnih oseb v organizaciji dobi zelo različne odgovore. Kaj si bo mislil o organizaciji? Kako jo bo videl? Bo nanj naredila vtis trdnosti, zanesljivosti, konsistentnosti, doslednosti, kakovosti, odličnosti, predanosti? Kaj si bo mislil o vzdušju in klimi v organizaciji, katere zaposleni tako različno odgovarjajo na preprosta vprašanja, kaj si bo mislil o njihovem zadovoljstvu z delom, njihovi motivaciji in predanosti? Si bo prizadeval sodelovati z organizacijo (bo z navdušenjem vpisal otroka v šolo; se bo brez skrbi podal na operacijo; bo dal svoj denar; se bo prijavil na delovno mesto)? Verjetno ne. Če bi imel možnost izbire, bi verjetno izbral drugo organizacijo, ki bi nanj z jasnim in konsistentnim poslanstvom in identiteto naredila boljši vtis.

Če pretehtamo vse te pomisleke, lahko razumemo, kako zelo pomembna je razprava, ki vodi v jasno in koherentno poenoteno pojmovanje poslanstva organizacije. In kakšne daljnosežne posledice ima lahko za vse vidike dela in življenja v njej. Zaslutimo lahko, kako mo(go)čno orodje za zagotavljanje konstruktivnega delovnega vzdušja, dobre klime in uspešnega dela v organizaciji, je lahko – čeprav se njene prave razsežnosti in prednosti pokažejo šele takrat, ko jo dejansko sprožimo in lahko vrednotimo njene posledice.

Poslanstvo se torej nanaša na to, KAJ in ZAKAJ počne organizacija; medtem ko vrednote določajo, KAKO to počne, in vizija opredeljuje, KAM želi organizacija s tem početjem priti. Organizacija v okviru razmišljanja o poslanstvu išče odgovore na vprašanja, kot so: kdo smo, kdo so naši uporabniki, s kakšnimi dejavnostmi se ukvarjamo, kakšne storitve zagotavljamo, kako jih izvajamo. Pri tem si zastavlja nekatera ključna vprašanja:

            Zakaj obstaja organizacija, katere potrebe zadovoljuje (cilji, nameni, uporabniki)?

            Kako organizacija uresničuje razloge z svoj obstoj, kako zadovoljuje te potrebe (dejavnost, storitve, izdelki)?

            Kakšna načela ali prepričanja vodijo organizacijo in njene člane (kaj usmerja organizacijo pri uresničevanju njenega poslanstva)? Zato naj bi se zapisana izjava o poslanstvu vedno vsebinsko dopolnjevala z opredeljenimi vrednotami in vizijo: to dopolnjevanje omogoča usklajena ravnanja zaposlenih in vodstva organizacije.

Pojem smisla, namena, poslanstva organizacije je že dolgo pomembna tema strokovnjakov, ki raziskujejo organizacije, njihovo »življenje«, delo in uspehe. Chester Barnard, Chrisopher Bartlett, Warren Bennis, Jim Collins, Peter Drucker, Jerry Porras, Philip Selznick in Peter Senge so le del množice strokovnjakov in raziskovalcev, ki poudarjajo pomen jasnega poslanstva za uspešnost in učinkovitost organizacije. Po drugi strani pa je res, da se pojem poslanstva včasih uporablja v tako različnih kontekstih in pomenih, da to zlahka zmede bralca, ki primerja različne avtorje. Eden izmed namenov te knjige je prav zato tudi želja po razjasnitvi nerazumevanj in nejasnosti, ki izvirajo iz različnih pojmovanj.

Razpravljanje o poslanstvu – bistvu, smislu, namenu oziroma razlogu obstoja – organizacije je prav tako pomembno kot osebno razmišljanje posameznika o njegovem življenjskem smislu. Vemo, da je volja do smisla eno od najmočnejših gibal človeškega življenja. Viktor Frankl je trdil, da gre pri njej za izvirno človeško značilnost, prirojeno vsakemu človeku. Znani dunajski psiholog, ki je med drugo svetovno vojno preživel koncentracijsko taborišče smrti, je voljo do smisla, tudi na temelju svojih strašnih izkušenj, razumel kot osnovno motivacijo v človekovi duhovni razsežnosti, ki je bistveno drugačna od potisne motivacije gonov in potreb. Če po njem privzamemo, da je volja do smisla pomembno gibalo človeškega življenja, si lahko predstavljamo, kako pomembno je za ljudi osmišljenje dela, ki ga opravljajo – če na delovnem mestu preživijo polovico svojega dneva in še več časa o delu razmišljajo, gre nedvomno za eno od ključnih področij življenja. Od zadovoljstva z delom je nenazadnje odvisno tudi splošno duševno počutje in zadovoljstvo z življenjem. Seveda sta tudi materialni dobiček in plačilo za opravljeno delo pomembna dejavnika zadovoljstva, a ljudje, kot vemo že od raziskav Fredericka Herzberga, ne delajo zgolj zaradi njiju. Občutek opravljanja poslanstva, smiselnega in pomembnega dela, je tisti dejavnik, ki utrjuje občutek izpolnjenosti in pozitivno vpliva na vse ravni človekovega zadovoljstva.

Verjetno si ni težko predstavljati, da je tudi v organizacijah, ki jih sestavljajo živi ljudje, prisotna močna potreba po smislu. Vsaka organizacija potrebuje poslanstvo, cilje in razloge za obstoj, osmišljeno usmeritev, ki ji posveča večino svojih prizadevanj in procesov. Pomanjkanje smisla se kaže različno, od občutkov prikrajšanosti, frustracije, izpraznjenosti, stresa, izgorelosti, do depresije, kriticizma, negativizma, uničevalnosti, sarkazma in drugih negativnih pojavov. Kjer ni občutka poslanstva in smiselnosti, se razvije vzdušje eksistencialnega vakuuma. Če ljudem organizacija ne omogoča izpolnjevanja njihove volje do smisla, se bodo začeli umikati od nje in od dela. Morda ne dobesedno, v glavah pa zagotovo – in odsotnost zaposlenega v mislih ni za organizacijo nič manj uničujoča kot fizična odsotnost ali prenehanje dela. Zato je za organizacije še kako pomembno razpravljati o njihovem poslanstvu. Ne le razpravljati, temveč ga tudi razjasniti in opredeliti.

Poslanstvo organizacije je vedno sinteza tega, kako organizacijo in njeno delo, storitve, vloge posameznih skupin v njej in druge pomembne stvari vidijo ustanovitelji, zaposleni in uporabniki. Poleg teh vključuje tudi mnenje širšega okolja o namenu in trenutnem delovanju organizacije.

Poslanstvo, tako kot vrednote, je del ideologije organizacije. Temeljno poslanstvo nekaterih organizacij lahko ostaja sto let nespremenjeno, v drugih se lahko zaradi sprememb v okolju na vsakih deset, dvajset ali celo manj let pojavi potreba po prilagajanju osnovnega poslanstva novi stvarnosti. Ne glede na to, v katero skupino sodi, je poglobljeno razmišljanje o njenem temeljnem smislu, namenu in poslanstvu še kako koristno za vsako organizacijo.

Proces razpravljanja o poslanstvu ima pomembne pozitivne posledice za organizacijo. V vsaki organizaciji vedno obstajajo različne predstave o tem, kaj je njen temeljni smisel, namen, oziroma bistvo. Razprava o poslanstvu omogoči primerjati te predstave, jih osvetliti z različnih gledišč, kritično ovrednotiti, najti njihove stične točke in razlike ter zavrniti in onemogočiti nekonstrutivna, neučinkovita in škodljiva prepričanja. Poglobljena razprava omogoča organizaciji razjasniti pojmovanja o tem, kaj dela, kaj naj bi delala, kako naj bi to počela in kateri so njeni cilji. Šele ko so ta pojmovanja razjasnjena, lahko vodstvo upravičeno zahteva usklajena prizadevanja za njihovo uresničevanje. V organizacijah, ki se ne ukvarjajo s svojim poslanstvom, pričakovanja o skupnih prizadevanjih pogosto temeljijo na zgrešeni predpostavki, da organizacijo vsi ljudje zaznavajo in razumejo enako – takšno razmišljanje ne more voditi k želenim rezultatom. Druga prednost široke razprave je, da prek njenega končnega izdelka – izjave – organizacija sporoča svoje bistvo ne le notranji, ampak tudi zunanji javnosti: nekdanjim, sedanjim in prihodnjim uporabnikom, ustanoviteljem in drugim. Drugim omogoča prepoznati, kaj in kako počne organizacija, njeni notranji javnosti pa daje občutek stabilnosti in jasne identitete. Zaposlenim daje jasno opredeljeno poslanstvo smernice za načrtovanje in vrednotenje svojih dejanj in ravnanj, drugim pa omogoča oceniti, ali se poslanstvo organizacije ujema z njihovimi vrednotami in prepričanji ter na osnovi tega izbrati ali in kako se želijo povezati z njo.

Odsotnost poglobljene razprave o temeljnem poslanstvu krni avtonomijo organizacije in njeno zmožnost prožnega odzivanja na spremembe v okolju. Če je bilo kadar koli v preteklosti še razumljivo, da se posamezne neprofitne organizacije, posebno tiste, ki so del močno centraliziranega sistema (šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, policija in podobno) niso spraševale o svojem poslanstvu, je danes, v času dinamičnih sprememb v okolju in organizacijah, to povsem nesprejemljivo. Organizacije, ki ne znajo izkoristiti bogatega potenciala svojih ljudi za raziskovanje svojega bistva, ostanejo duhovno prazne in ne zmorejo navdušiti zaposlenih za skupno prizadevanje k odličnosti.

Ob odsotnosti jasnega občutka poslanstva, ki naj bi ga opravljali organizacija in njeni ljudje, lahko nastajajo različni pojavi, ki bi se jim z jasno opredeljenim poslanstvom zlahka izognili:

         ·        zaposleni se ne čutijo povezani z organizacijo, ker ne čutijo in ne razumejo njene identitete;

·        zaposleni ne občutijo zvestobe in predanosti organizaciji, ker ni jasnega koherentnega občutka o tem, kaj počne in zakaj sploh obstaja;

·        zaposleni nehote zapravljajo čas z nepomembnimi dejavnostmi, ker ne razumejo, kaj so prioritete organizacije in katere stvari so postranskega pomena;

·        organizacija ne more dovolj široko razmišljati o različnih možnostih in izzivih, ki jo čakajo, ker njeni ljudje različno razumejo in vrednotijo njene prioritete;

·        organizacija ne začuti, kdaj je čas, da preneha z neko neučinkovito in neuspešno dejavnostjo in preusmeri energijo v druge, za uspešno uresničevanje poslanstva pomembnejše dejavnosti.

Pri razmišljanju in razpravljanju o poslanstvu organizacije je pomembno ločiti med dvema pomembnima dimenzijama: med tem, kar organizacija počne, in tem, za kar se zavzema. Osredotočanje zgolj na izdelke ali storitve lahko organizaciji dolgoročno močno omeji manevrske sposobnosti za prilagajanje razmeram v okolju. To seveda ne pomeni, da je tisto, kar organizacija počne, nepomembno – nasprotno, zelo pomembno je. A enako pomembno je, da organizacija svojo identiteto gradi tudi na svojih ključnih vrednotah, stališčih, prepričanjih, da torej opredeli tisto, za kar se zavzema. Brez te razsežnosti poslanstva je obsojena na prestopanje na mestu, njene možnosti za razvoj pa so okrnjene.

Razmišljanje o tem, za kar se zavzema, lahko organizaciji pomaga izogniti se pasti, v kakršno so se ujeli v Zenithu (primer na sosednji strani). Če se posveti raziskovanju svojih globljih prizadevanj, temu, za kar se zavzema, kako se vidi in se želi videti, lahko preusmeri pozornost s stvari, ki jih trenutno počne tudi na vse tisto, kar bi lahko počela. Če obstaja v organizaciji občutek poslanstva, izkristalizirano prepričanje o identiteti, lahko organizacija in njeni zaposleni jasneje vidijo, kaj vse bi lahko dosegli, če bi razširili svoja trenutna obzorja in prizadevanja. Takšno razmišljanje o poslanstvu pomaga razvijati zmožnosti in veščine za prilagajanje razmeram v spreminjajočem se svetu.

© dr. Kristijan Musek Lešnik, dr. Petra Lešnik Musek, 2006, 2013, 2014

IPSOS dr. Kristijan Musek Lešnik s.p., Požarnice 26d, 1351 Brezovica pri Ljubljani, e-pošta: publikacije@ipsos.si