Vodenje v izobraževanju Samoevalvacija in zagotavljanje kakovosti |
||
|
Katalog in naročilnica
 |
Past »dvojne morale«
Razprava pogosto potegne na plano najprej tiste vrednote, za katere ljudje v vrtcu, šoli, organizaciji menijo, da bi jih »morali« imeti oziroma »naj bi jih cenili«, da bi bili oni sami in organizacija čim bolj spoštovani. |
Vemo, da se lahko vrednote, ki jih ljudje izražajo javno, močno razlikujejo od vrednot, ki jih izražajo s svojimi ravnanji in dejanji. Videti je, da ljudje s svojim vedenjem pogosto »kršijo« vrednote, za katere istočasno trdijo, da so jim pomembne in svete. Takšna »dvojna morala« je vsakdanji pojav, ki izraža razkorak med posameznikovimi dejanskimi vrednotami, tistim, kar zares ceni in mu je pomembno, in tem, kako bi želel, da ga vidijo drugi.
Če je ta pojav tako značilen za ljudi, je logično, da se mu tudi pri razpravljanju o vrednotah v okviru organizacije ne moremo izogniti. Takšna razprava pogosto potegne na plano predvsem vrednote, za katere ljudje menijo, da bi jih »morali« imeti oziroma »naj bi jih cenili«, da bi bili oni sami in organizacija čim bolj privlačni in spoštovani.
Če se zapisane vrednote ne ujemajo s tistimi, ki jih organizacija in njeni ljudje izražajo s svojimi dejanji in vedenjem, ne morejo pozitivno vplivati na zaposlene in uporabnike. |
Tako kot je neprivlačna »dvojna morala« posameznika, je »dvojna morala« organizacije oziroma širok razkorak med njenimi zapisanimi vrednotami in tistim, kar izraža njeno delovanje, idealno gojišče za cinizem, sarkazem, posmehovanje in druge negativne pojave. Zapisane vrednote, ki so v dobesednem nasprotju s tistim, kar se dogaja v organizaciji, zagotovo ne morejo pozitivno vplivati na njene zaposlene in uporabnike. Obratno, pogosto postanejo vir dodatnega nezadovoljstva. Zato je še kako pomembno, da gre razprava o vrednotah organizacije resnično v globino in se ne zadovolji s površinskimi odgovori ter da preverja in preizkuša vrednote, ki jih obudi.
Če razprava na primer izpostavi, da so zaposlenim najpomembnejši »dobri odnosi z uporabniki«, se je treba vprašati, ali se to v praksi res uresničuje. Ali vsakdanje vedenje organizacije in njenih ljudi res izraža to skrb? Ali njihova dejanja in postopki resnično kažejo to?
Če povzamemo, o vrednotah je koristno govoriti, razpravljati, jih razjasnjevati in opredeljevati. A pri tem naj bodo organizacije kar se da pozorne, da se izognejo težnji po »olepševanju« resnice, prikazovanju vrednot »ki naj bi bile«, namesto teh »ki so«. V nasprotnem primeru se lahko razprava o vrednotah hitro sprevrže v svoje nasprotje, ki namesto pozitivnih posledic spodbudi cinizem, sarkazem in nezadovoljstvo ter negativno vpliva na motivacijo zaposlenih, njihovo delovno vnemo in moralo.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
