Najpogostejši pomisleki ob razpravi in med nastajanjem izjave o poslanstvu

ENG



	Vodenje v izobraževanju Organizacijska klima Splošno o vodenju Samoevalvacija in zagotavljanje kakovosti Identiteta vrtca in šole Vrednote vrtca in šole Poslanstvo vrtca in šole Vizija vrtca in šole Siva knjiga o vzgoji in izobraževanju Bajke in povesti o devetletki

Katalog in naročilnica

KATALOG

NAROČILNICA

Najpogostejši pomisleki ob razpravi in med nastajanjem izjave o poslanstvu

Če želite biti vse kar ste lahko, morate vedeti kdo ste in zakaj razmišljate in čutite tako kot razmišljate in čutite.

Brian Tracy

Razpravljanje o poslanstvu organizacije vedno prinaša določeno stopnjo tveganja: na plano lahko izzove različne minule frustracije in razočaranja posameznikov. Včasih ljudje potrebujejo veliko poguma in spodbud za pogovor o stvareh, o katerih zaradi različnih razlogov morda raje ne bi razmišljali. Zato se je v razpravi treba odzvati na vse pojave, ki opozarjajo na strahove, pomisleke, tesnobo ali odpore zaposlenih. Po eni strani zato, da bi jih lahko najlaže premagali, po drugi pa tudi zato, ker so pogosto ti pojavi eden od najbolj verodostojnih pokazateljev resničnega stanja v organizaciji.

Razpravljanje o poslanstvu organizacije lahko izzove tudi različne minule frustracije in razočaranja posameznikov.

Opredeljeno poslanstvo organizacije seveda opredeli tudi osebne odgovornosti posameznikov za njegovo uresničevanje. Ne le kadar so te prijetne, ampak tudi takrat, ko stvari ne gredo po željah in pričakovanjih. Če je izjava o poslanstvu rezultat široke razprave, ne pa izoliranega videnja posameznikov, v katerem se večina zaposlenih ne prepozna, je občutek osebne odgovornosti za uresničevanje poslanstva bolj stvaren in lahko motivira ljudi tudi v vse prej kot rožnatih časih. Če se zaposleni v opredeljenem poslanstvu organizacije ne »najdejo« ali če niso bili vključeni v razpravo o njem, je njihov občutek osebne odgovornosti temu primerno nižji in bo morda zatajil prav takrat, ko bi ga organizacija najbolj potrebovala.

Izjave, ki poslanstvo opisujejo z neoprijemljivimi, lepo zvenečimi, a praznimi besedami, ki se jih ne da prenesti na raven vsakdanjega delovanja organizacije, ne morejo vplivati na njene strateške usmeritve.

Tveganje, da razprava vzbudi pomisleke in frustracije ali da ljudje izjave o poslanstvu ne posvojijo, ostaja celo takrat, ko se organizacija resnično z vso svojo energijo posveti razpravi in v njej temeljito pripravi pisno izjavo. Vemo pa, da ne obstajajo le dobre, konstruktivne in učinkovite razprave in izjave o poslanstvu. Marsikatera organizacija v razpravi zgreši bistvo, je ne izpelje, kot bi bilo treba, ali pa ima na lepem papirju zapisano privlačno, a popolnoma neučinkovito in neprimerno izjavo o poslanstvu. In obratno: nekatere (teh je manj) organizacije imajo lahko dobre in primerno opredeljene izjave o poslanstvu, ki se ne izrazijo zaradi različnih razlogov.

Večina slabih izjav o poslanstvu je predvsem neučinkovitih: organizacije z njimi sicer nič ne pridobijo, a vsaj niso škodljive. Takšne izjave poslanstvo običajno opisujejo z neoprijemljivimi, lepo zvenečimi, a praznimi besedami, ki se jih ne da prenesti na raven vsakdanjega delovanja organizacije in ne morejo vplivati na njene strateške usmeritve.

Slabo pripravljene izjave o poslanstvu so lahko neproduktivne ali celo škodljive.

Druge slabo pripravljene izjave o poslanstvu so lahko neproduktivne ali celo škodljive. Bodisi zato, ker sporočajo dvoumne informacije, bodisi zato, ker kot rezultat omejenega razumevanja organizacije tam, kjer ni bilo široke razprave, ne upoštevajo različnih pogledov in mišljenj. Ene in druge lahko hromijo prihodnjo učinkovitost organizacije.

Zapisana usmeritev sama po sebi še ne zagotavlja, da jo bodo ljudje iskreno sprejeli za svojo in svoje vedenje uravnavali po njej. Zato poglejmo nekatere najpogostejše pomisleke tistih, ki menijo, da organizacije precenjujejo pomen izjav o poslanstvu in od njih pričakujejo preveč:

Ali razpravljanje o poslanstvu res lahko pripomore k pomembni obogatitvi informacij, ki že obstajajo v organizaciji? Dolgo časa so bile organizacije vajene načrtovati predvsem dolgoročne cilje, ki so jih podprle s specifičnimi cilji in načrti za njihovo uresničenje. Danes je vse bolj razširjeno prepričanje, da to ne zadošča, da organizacije potrebujejo jasno opredeljeno poslanstvo. Skeptiki pri tem opozarjajo na nevarnost, da bi večina zaposlenih razpravo in samo izjavo o poslanstvu občutila kot nepotrebno breme. To še posebno velja za tiste, ki že sedaj jasno vedo – ali pa so, teh je običajno še več, o tem vsaj globoko prepričani –, kaj, za kaj in kako počne organizacija; in to veliko bolj podrobno, kot določa izjava o poslanstvu.

Ali zapisana izjava o poslanstvu res omogoča učinkovitejše delo ali pa jo začnejo ljudje uporabljati kot čarobni recept ali opornico za reševanje vseh težav organizacije? Nekateri skeptiki opozarjajo na možnost, da bi se organizacija preveč togo oprijela zapisane izjave in v njej iskala »čarobno paličico« za reševanje vseh svojih težav.

Včasih ni modro govoriti javno o pomembnih strateških načrtih. Pri načrtovanju izjave o poslanstvu je smiselno pozornost posvetiti tudi temu, da z javno predstavitvijo svojih usmeritev in ciljev organizacija ne da morebitnim tekmecem in konkurentom v roke informacij, ki jih lahko uporabijo v njeno škodo.

Ali poslanstvo res lahko služi kot nadzorni mehanizem, ki drži organizacijo na »pravih tirnicah«? Izjava o poslanstvu naj bi predstavljala standard, ki pomaga organizaciji in zaposlenim, da ne zaidejo s poti. Po drugi strani pa lahko niz omejitev, ki jih postavi preozko opredeljeno poslanstvo, da bi obdržalo organizacijo na »pravi poti«, preveč omejuje in ogroža njene zmožnosti za prilagajanje spremembam. Večina sodobnih organizacij potrebuje prožnost pri ravnanjih in akcijah, saj se njihovo okolje neprenehoma spreminja. Podobno velja za vodenje: vodstvo je lahko ovirano pri dolgoročnem načrtovanju, če strateške načrte razvija le do meja, ki jih postavi ozko zastavljena izjava o poslanstvu. Če vodstvo vdano sledi omejenemu pojmovanju poslanstva, lahko organizacija spregleda prednosti, ki jih prinašajo nove priložnosti. Preozko opredeljeno poslanstvo organizacije ovira tudi zaposlene pri sprejemanju odločitev ter omejuje njihova ravnanja in delo, zavira ustvarjalnost in učinkovitost, kar se še posebno izrazi, kadar se je treba odzvati na nove in nepričakovane izzive.

Ljudje se spreminjajo, svet se spreminja, organizacije v njem se spreminjajo, spreminja pa se tudi njihovo poslanstvo. Organizacije morajo razumeti, da nobeno, še tako jasno opredeljeno poslanstvo ni imuno na spremembe in dopolnitve. To seveda ne pomeni, da je zdravo korenito spreminjati razumevanje poslanstva organizacije. Vsekakor je dobro vsake toliko časa obnoviti in osvežiti razpravo, upoštevati nove izkušnje in novo stvarnost in po potrebi prevetriti in prilagoditi pojmovanje poslanstva.

Ali izjava o poslanstvu res pomaga zaposlenim pri sprejemanju odločitev, povezanih z delom? Vemo, da naj bi bile te izjave čim bolj jedrnate. A bolj kot je izjava o poslanstvu posplošena, kratka in jedrnata, težje jo ljudje povežejo s konkretnimi situacijami. Preveč jedrnate in abstraktne izjave težko pripomorejo zaposlenim pri sprejemanju konkretnih odločitev v konkretnih situacijah.

V marsikateri organizaciji komunikacija ni jasna. Predstavljajmo si organizacijo, ki po sicer široki razpravi sprejme izjavo o poslanstvu, vendar je med njenim razvijanjem posvetila premalo pozornosti razjasnjevanju različnih pogledov, zato poslanstvo in iz njega izhajajoči cilji, načrti in strategije niso opredeljeni dovolj nedvoumno. V takšnem primeru lahko, ob odsotnosti konsenza in skupnega razumevanja, začnejo zaposleni sprejemati enostranske odločitve na osnovi tega, kako oni sami razumejo izjavo o poslanstvu in njeno vlogo v določeni situaciji.

Ali dobra in učinkovita izjava o poslanstvu res navdihne in motivira zaposlene? Razprava in izjava o poslanstvu naj bi razjasnili smisel in namen dela zaposlenih. Če ti sprejmejo poslanstvo organizacije za svoje, če se poistovetijo z njim in se zavežejo, da bodo delovali v skladu z njegovim duhom; če ga torej jemljejo resno in svoje delo smiselno vključijo v celovito podobo organizacije, bodo delovali v skladu z njim. V okolju z zaupljivo klimo, odkritimi odnosi, razjasnjenimi vlogami, dobrim vodenjem in drugimi ustreznimi pogoji so odprte vse možnosti za to, da bo primerna in skrbno načrtovana izjava o poslanstvu dejansko zvišala občutek pripadnosti in zvestobe organizaciji. Po drugi strani ima v manj ugodnih delovnih pogojih še tako dobro načrtovana razprava in še tako spretno ubesedena izjava o poslanstvu manj možnosti za resnično vplivanje na uspešnost in učinkovitost zaposlenih.

Nekritično preizkušanje različnih strategij za dvig uspešnosti in učinkovitosti organizacije. V nekaterih organizacijah so zaposleni preobremenjeni zaradi različnih »novih« pristopov, strategij, ki naj bi jim olajšale delo in izboljšale rezultate. To še posebno velja, kadar v paničnem iskanju »prave« rešitve, vodstva nenehno iščejo nove poti, še preden imajo prejšnji pristopi možnost resno vplivati na delovanje organizacije. V takšnih organizacijah lahko ljudje razpravo o poslanstvu razumejo kot še eno od »čarobnih palčk«, s katero, glede na njihove predhodne izkušnje, ne bodo pridobili ne oni ne organizacija. Tudi če takšna organizacija uspešno izpelje razpravo, je vprašljivo, ali bo po njej sprejeta izjava o poslanstvu zmožna zvišati motivacijo zaposlenih.

Dandanes vse manj ljudi celo kariero ali njen največji del preživi v eni organizaciji. Ljudje vse pogosteje menjajo delovno mesto, organizacije pa vse pogosteje zaposlujejo začasne in honorarne delavce, ki pogosto ne čutijo potrebe po tem, da bi razumeli in videli »celovito« podobo organizacije, zato so se manj pripravljeni poistovetiti z njenim poslanstvom in vizijo.