Katalog in naročilnica

KATALOG

NAROČILNICA

Priporočila za uspešno vizijo

Ustvarjanje vizije je najbolj učinkovito, kadar se organizacija ne osredotoči zgolj na posamezne želene končne rezultate – ampak širše na svoj razvoj ter na razvoj skupinskega ali individualnega dela svojih ljudi. Vizija ima večjo moč, če se osredotoči tudi na interakcije med ljudmi in odnose med zaposlenimi in uporabniki. Razpravljanje o viziji, ki se osredotoči tudi na ta vprašanja, že samo po sebi krepi ustvarjalni potencial v organizaciji.

Navdušujoče vizije ne govorijo o številkah in zaslužkih! Ljudi lahko močneje kot materialni izzivi pritegne razmišljanje o tem, kako bo njihova organizacija – in oni v njej – dosegala najvišjo kakovost in učinkovitost, kako bo spodbujala inovativativnost in ustvarjalnost ter kako bo nudila njim in svojim uporabnikom kar največ. V vizijah, ki vzbujajo te občutke, zaposleni najdejo izziv in dober razlog za skupno delovanje.

Seveda pa, kot smo že omenili, vsako ustvarjanje predstave o želeni prihodnosti s sabo nosi tudi tveganje. Soočenje z vrzeljo med trenutno stvarnostjo v organizaciji in tistim, kar želi postati, lahko poleg navdiha in motivacije sproži tudi frustracije, napetosti in konflikte. Razlogi za odpore proti razmišljanju o viziji so nasploh lahko zelo različni. Včasih ljudje preprosto ne verjamejo, da lahko razmišljanje o možni prihodnosti prinese premik na bolje. Morda jih celo skrbi, da bodo, če bodo sledili neotipljivi viziji, še manj srečni in zadovoljni, kot so sedaj. Pri vseh takšnih pomislekih je ključno, da jih organizacija čim prej prepozna, jih prizna in se konstruktivno sooči z njimi.

Bistveno je, da zaposleni vabilo k sodelovanju v razpravi o viziji organizacije doživijo kot pozitivno spodbudo in vanjo vstopijo pripravljeni in prostovoljno. Če so prisiljeni vstopiti v proces, do katerega ne čutijo naklonjenosti niti ne vidijo njegovega pravega smisla, mu ne bodo iskreno sledili. Vizija, ki bi izšla iz tako okrnjene razprave, bi le težko postala temelj za uspešna in učinkovita prizadevanja.

Če želi organizacija sprožiti pobudo, ki naj bi vodila k učinkoviti viziji in konstruktivnim načrtom in ciljem, naj pri tem poleg že naštetih upošteva tudi naslednja priporočila:

·        Če vizijo soustvarjajo vsi zaposleni, jo bodo laže »posvojili«, zato bo tudi njeno uresničevanje lažje.

·        Proces ustvarjanja vizije je enako pomemben kot njegovi rezultati – če organizacija procesu posveti premalo energije in časa, bo vizija temu primerna.

·        Vizija mora biti opredeljena tako, da jo zlahka razumejo vsi zaposleni in drugi za organizacijo pomembni ljudje.

·        Vizija pomaga pri osredotočanju na strateško načrtovanje, zato jo organizacija potrebuje pred začetkom načrtovanja konkretnih ciljev.

Kaj je torej tisto, kar označuje »uspešne« vizije in jih loči od neučinkovitih. Strokovnjaki največkrat opozarjajo, da učinkovita vizija:

·        predstavlja želene cilje in stanje organizacije, je primerna organizaciji in njeni trenutni stvarnosti;

·        motivira, navdihuje, ljudem predstavlja izziv;

·        pritegne ljudi, je privlačna;

·        je prožna, po potrebi jo lahko organizacija dopolnjuje in celo spreminja;

·        usmerjena je k za organizacijo pomembnim rečem;

·        je jasna, konkretna, jedrnata, lahko razumljiva;

·        je uresničljiva, ni pravljica – ljudje jo dojemajo kot dosegljivo;

·        sovpada z najvišjimi vrednotami in poslanstvom organizacije;

·        o njej se da jasno in preprosto govoriti.

Še podrobnejša so priporočila za ustvarjanje uporabne izjave o viziji, ki jih navaja Doug Eadie:

1.      Izjava o viziji naj bo kar se da podrobna. Hkrati naj bo tudi dovolj široka, da bo zagotavljala široko paleto možnosti. Pri tem pa mora biti tudi uresničljiva in izvedljiva.

2.      Organizacija naj ne meša svoje vizije (kar želi početi in doseči) s poslanstvom (kar počne). Oboje mora jasno opredeliti in razmejiti.

3.      Organizacija naj zagotovi, da bodo vsi zaposleni vključeni v ustvarjanje vizije.

4.      Če je mogoče, naj za ustvarjanje vizije organizacija svoje ljudi odpelje iz običajnih delovnih prostorov in stran od njihovega vsakdanjika.

5.      Smiselno je iskati kar se da veliko idej in različnih pogledov.

6.      Organizacija naj zagotovi, da bo vizija vsebovala različne plati njenega delovanja: njene želene dosežke in uspehe, njena želena prepričanja, njen želeni vpliv na širšo skupnost in njeno želeno javno podobo.

7.      Organizacija naj presodi, kateri poudarki vizije so najpomembnejši za PR-rabo, torej za ustvarjanje njene pozitivne javne podobe.

8.      Organizacija naj ob pomoči vizije prepozna tekoče probleme in določi strategije za njihovo reševanje. Te strategije ji bodo pomagale zapolniti vrzel med njeno trenutno stvarnostjo in vizijo.

9.      Preden se sprožijo spremembe, naj zaposleni vedo, kaj lahko pričakujejo. Organizacija jim mora pomagati obvladati njihov strah in tesnobo pred spremembami.

10.   Naj izjava o viziji zaživi. Organizacija naj jo predstavi v vseh svojih publikacijah in naj postane del njenih vsakodnevnih načrtov. Samo vizija, ki jo organizacija učinkovito uporablja, lahko sproži spremembe.

In kaj ni vizija? Glede na to, da marsikdo različno razume pojem vizije, je smiselno pogledati tudi nekatera najpogostejša napačna prepričanja, ki se nanašajo na vizije – kaj torej vizija ni:

·        Vizija ni prerokba; ustvarjanje vizije ni polaganje kart ali gledanje v kavno usedlino, ampak resen proces, ki skuša na podlagi trenutne stvarnosti, minulih dosežkov in pričakovanih prihodnjih dogodkov poiskati najboljšo možno prihodnost za organizacijo.

·        Vizija ni isto kot poslanstvo; rekli smo že, da poslanstvo organizaciji postavlja okvire delovanja – vizija pa spodbuja iskanje inovativnih in ustvarjalnih poti za doseganje želenih ciljev.

·        Vizija ni napačna ali pravilna; lahko se zdi boljša ali slabša, bolj ali manj uresničljiva, nikakor pa ne more biti bolj ali manj pravilna – je le ena od možnosti, ki jo organizacija na podlagi svojih izkušenj in želja izbere med možnimi želenimi prihodnostmi.

·        Vizija ni statična in nespremenljiva; vizija, toga vizija, začne omejevati organizacijo in njene ljudi – namesto da bi segli onkraj nje in uresničili boljše in lepše stvari, ostanejo prikovani na omejeno predstavo nekoč želene prihodnosti, ki ji je potekel rok trajanja. V vsako pravo vizijo je vgrajeno zavedanje, da ni dokončna in ne večna, da se jo da dograditi, nadgraditi, prilagoditi, spremeniti okoliščinam in trenutni stvarnosti primerno.

·        Vizija ni nekaj, kar naj bi omejevalo ravnanja in dejanja ljudi v organizaciji, razen tistih, ki so v očitnem nasprotju z njo; vizija naj ne bi bila orodje discipliniranja ali omejevanja, ampak obratno – odpiranja poti za nove ideje in spoznanja. Na vedenje zaposlenih naj vpliva kot pozitivna spodbuda.

Nujno je, da vsaka organizacija razvije svojo edinstveno in unikatno vizijo. Prepisovanje vizije, prenašanje učinkovite in uspešne podobe želene prihodnosti iz ene v drugo organizacijo ne more dati želenih rezultatov. Učinkovita je lahko le tista vizija, ki upošteva enkratnost organizacije in njeno identiteto ter temelji na njeni lastni stvarnosti. Tem pogojem pa lahko zadosti le, če izhaja iz izkušenj same organizacije in njenih članov, ki so imeli priložnost v široki razpravi posredovati svoja videnja, prepričanja in predstave.

© dr. Kristijan Musek Lešnik, dr. Petra Lešnik Musek, 2006, 2013, 2014

IPSOS dr. Kristijan Musek Lešnik s.p., Požarnice 26d, 1351 Brezovica pri Ljubljani, e-pošta: publikacije@ipsos.si