Vodenje v izobraževanju Samoevalvacija in zagotavljanje kakovosti |
||
|
Katalog in naročilnica
 |
Ali je smiselno razpravljati o globljih vprašanjih, ali je bolje sproti gasiti požare?
Ali se splača vložiti čas in energijo za razpravo o temeljnih vsebinskih vprašanjih, ki lahko prinese dolgoročne koristi, ki jih danes še ne moremo občutiti; ali ju je bolje hraniti za spopadanje z izzivi, težavami in krizami, ki (med drugim prav zaradi pomanjkanja občutka poslanstva, različnega razmevanja temeljnih vrednot in odsotnosti jasne vizije) vsak dan obremenjujejo organizacijo in njene ljudi.
V času hitrih sprememb je stanje na mestu najbolj nevarna dejavnost. Brian Tracy |
Trdno sem prepričan, da je prva pot boljša in dolgoročno tudi lažja. Zato je včasih težko razumeti, kako težak korak za številne ljudi in organizacije pomeni začetek razmišljanja o teh rečeh. Deloma lahko to verjetno pripišemo dejstvu, da vsako odpiranje novih vprašanj in razmišljanj predstavlja izziv ustaljenemu redu. Seveda je razumljivo, da ljudje (in organizacije) težijo k ohranjanju okoliščin, ki jih poznajo in v katerih se počutijo domače. Manj razumljiv pa je ta mehanizem takrat, ko se v njih ne počutimo niti najmanj dobro. Kako je mogoče, da se celo, če je trenutna situacija še tako neugodna, nespodbudna, da se nad njo nenehno pritožujejo, mnogi ljudje niso pripravljeni lotiti spreminjanja? To se še kako jasno pokaže, ko običajno prav tisti, ki so v nekem sistemu najbolj nezadovoljni – najsi v organizaciji ali v družini – hote ali nezavedno sabotirajo poskuse sprememb. Ta notranja potreba po ohranjanju navidezne varnosti in udobja, ki ju nudi poznana situacija, je lahko ena od največjih ovir, na katere trčimo tudi pri razpravljanju o temeljnih vsebinskih vprašanjih v organizaciji.
Zakaj se mi zdi poleg že omenjenega premagovanja ujetosti v začaran krog ponavljanja enih in istih neučinkovitih strategij reševanja problemov še kako smiselno govoriti o vrednotah, poslanstvu in viziji organizacije? »Kdo ste vi kot organizacija? Zakaj obstajate? Kaj delate? Za koga?« so vprašanja, ki si jih nezavedno zastavlja vsak, ko pride v stik z vrtcem, šolo, organizacijo. Zastavljajo si jih starši, zastavljajo si jih ljudje, ki se vključujejo v različne programe in uporabljajo storitve različnih ustanov in nenazadnje si jih nenehno zastavljajo sedanji in bodoči (ti včasih še bolj) zaposleni ter vodilni v vseh teh organizacijah. Ali ni potem resnično zaželeno imeti možnost v nekaj kratkih in jasnih mislih pojasniti bistvo organizacije vsem, ki jih to zanima, predstaviti niz vodilnih misli in podobo, kako se organizacija in njeni zaposleni vidijo danes in v prihodnosti? Takšne informacije bi lahko močno olajšale ljudem odločanje o tem, ali želijo postati del (se zaposliti) oziroma se kako drugače povezati z organizacijo (postati njen uporabnik). Ljudje svoje odločitve tako ali tako sprejemajo na osnovi razpoložljivih informacij – le da so te pogosto različne in sprožajo različna pričakovanja in predstave, kar lahko vodi v hitro streznitev in razočaranje. Zato je še kako smiselna vsaka razprava znotraj organizacije, ki lahko pomaga k globljemu razumevanju naslednjih (in še številnih drugih) vprašanj:
- Kdo smo?
- Kaj nam je pomembno?
- Kaj počnemo?
- Zakaj to počnemo?
- Od kod smo prišli?
- Kje smo?
- Zakaj smo tu?
- Kaj želimo?
- Kako lahko dosežemo, kar želimo?
Organizacije se pred temi vprašanji običajno znajdejo v dveh primerih: večina takrat, ko jih v to dobesedno prisili huda kriza - modre organizacije pa izberejo drugo pot in si jih zastavijo dosti prej!
Če se nikdar ne vprašamo, kaj je tisto edinstveno, kar loči našo organizacijo od drugih, in kaj je tisto skupno, po čemer smo podobni drugim, bo naša organizacija približno takšna kot vse druge, naši uporabniki bodo podobni drugim, in ko bomo nekoč razmišljali o tem, kaj smo prispevali k svetu, ne bomo mogli reči drugega kot “približno tisto kot drugi, ki so se ukvarjali s podobnimi rečmi”. |
Ta vprašanja predstavljajo temelj resnega poglabljanja v bistvo vsake organizacije (o tem, za kako ključna vprašanja gre, priča tudi dejstvo, da strokovnjaki v razpravi o vrednotah, poslanstvu in viziji uporabljajo prispodobe kot “korenine”, “temelji”, “nosilni stebri”, “kompas” in druge.). Če se organizacija nikdar ne vpraša, katere so njene najbolj osnovne vrednote, kaj je njen smisel in namen in kakšne so njene možne prihodnosti, ostane omejena na ponavljanje vedno enih in istih postopkov, ki so jih njeni ljudje tako ali drugače privzeli in so zanje “to, kar naj bi počeli”, ker je “bilo vedno tako” in ker “tudi drugi verjetno počnejo isto”. Če se znotraj organizacije ljudje nikdar ne vprašajo o njenem poslanstvu in viziji, nehote pristajajo, da bo osnovno gibalo, ki bo usmerjalo njih in organizacijo, inercija, ostanek že davno minulega pospeška, ne pa nova energija, ki izvira iz soočenja zamisli o tem, kaj vse bi lahko in kaj bi želeli početi. Če se nikdar ne vprašajo, kaj je tisto edinstveno, kar loči njihovo organizacijo od drugih, in kaj je tisto skupno, po čemer so podobni drugim, bo organizacija približno takšna kot vse druge, njihovi uporabniki bodo podobni drugim, in ko bodo nekoč razmišljali o tem, kaj so prispevali k svetu, ne bodo mogli reči drugega kot “približno tisto kot drugi, ki so se ukvarjali s podobnimi rečmi”.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
