Vodenje v izobraževanju Samoevalvacija in zagotavljanje kakovosti |
||
|
Katalog in naročilnica
 |
O vrednotah, poslanstvu, viziji organizacije je treba razmišljati
Ljudje vedno krivijo svoje okoliščine za to, kar so. Ne verjamem v okoliščine. Ljudje, ki jim uspeva v tem svetu, vstanejo in poiščejo okoliščine, ki jih želijo, in jih, če jih ne morejo najti, naredijo. George Bernard Shaw |
Kako naj pričakujemo razmišljanje o poslanstvu, viziji, vrednotah od posameznikov, če jih nihče ne spodbuja k temu, če o teh rečeh ne razmišljajo njihove organizacije.
In kako naj takšno razmišljanje pričakujemo od organizacij, če v širših sistemih (šolstvu, zdravstvu, sociali, javni upravi in drugih), katerih del so, pogosto ni čutiti iskrene spodbude za takšne razprave.
Drži, razmišljanje in razpravljanje o poslanstvu, viziji in vrednotah zahtevata energijo in čas. In voljo.
Marsikdo je že ob vsakdanjih zahtevah svojega dela povsem izčrpan in na robu pregorelosti. Vse preveč problemov se pojavlja v današnjih vrtcih, šolah, knjižnicah, upravnih, zdravstvenih, socialnih zavodih in drugod. Nad glavami nenehno visi kopica zelo resnih in »trdih« vprašanj: izpolnjevanje načrtov, zagotavljanje ustreznega standarda storitev, vsakdanji konflikti in drugi medosebni problemi ipd. Pravzaprav toliko, da so se zaposleni v številnih vrtcih, šolah, organizacijah vsak dan prisiljeni lotevati »gašenja požarov« – prepoznavanja izbruhov in najbolj žgočih trenutnih problemov in hitrega odzivanja na vedno nove krize. Ob tem si je presneto težko utrgati čas, se umakniti nekoliko v ozadje in s širše perspektive razmišljati o tem, kaj sploh želimo in kako bi to lahko dosegli. Ta preobremenjenost z opravljanjem stvari, za katere se zdi, da kolikor toliko rešujejo vsaj najnujnejše krize, onemogoča sistematično reševanje problemov. Če v takšni situaciji organizaciji nekdo predlaga vlagati čas in energijo v nekaj »novega«, je prva misel in prvo vprašanje Kaj bomo za vloženi trud dobili nazaj. Razmetavanja dragocene energije in časa si organizacije preprosto ne morejo privoščiti. Ker je pogosto na prvi pogled res težko videti pridobitve in prednosti razpravljanja o »filozofskih«, »mehkih« vprašanjih v zvezi z delom in organizacijo, so pomisleki tistih posameznikov, ki opozarjajo na kronično pomanjkanje časa v organizacijah, še kako upravičeni in legitimni – še posebno, če upoštevamo, da opredeljevanje vrednot in poslanstva ter ustvarjanje vizije tudi po ocenah strokovnjakov pokaže resnične rezultate šele čez 2 do 5 let.
| Ljudje v vrtcih, šolah, organizacijah so se vsak dan prisiljeni lotevati »gašenja požarov« – prepoznavanja izbruhov in najbolj žgočih trenutnih problemov in hitrega odzivanja na vedno nove krize. Ta preobremenjenost onemogoča sistematično reševanje problemov. |
Ali se ni bolj smiselno posvetiti tistim oviram in problemom, ki se v danem trenutku znajdejo pred organizacijo, in energijo varčevati za uspešnejše spopadanje z njimi? Verjetno ne! |
Ali se ni torej vseeno bolj smiselno (in življenjsko pomembno) posvečati tistim oviram in problemom, ki se v danem trenutku znajdejo pred organizacijo, in energijo varčevati za uspešnejše spopadanje z njimi, namesto, da bi jo zapravljali za »nekakšna razglabljanja«? Verjetno ne! Kajti poglabljanje v ta vprašanja kratkoročno sicer res zahteva energijo in čas, a po drugi strani preprečuje nepotrebno zapravljanje energije in moči jutri, pojutrišnjem in v prihodnje. Ko z razpravljanjem o vrednotah, poslanstvu in viziji organizacija postavi okvire, znotraj katerih se bodo njeni ljudje v prihodosti lažje znašli in odločali, pravzaprav preprečuje ponavljajoče tratenje časa, energije in življenjskih moči za nenehno prežvekovanje enih in istih problemov – ki se, namesto, da bi jih enkrat za vselej rešili, vračajo kot podivjan bumerang, za katerega nikdar ne vemo, kdaj se bo vrnil in kakšno škodo bo povzročil.
Četudi ste na pravi poti, vas bodo povozili, če boste le sedeli na njej. Will Rogers |
V resnici prav odsotnost vizije in načrtovanja povzroča, da številne organizacije postajajo reaktivne in vse bolj padajo v začarani krog gašenja vedno istih požarov, namesto da bi jih s proaktivnim delovanjem vnaprej preprečevale. Nešteti zaposleni in vodilni v vrtcih, šolah, organizacijah so prisiljeni ravnati bliskovito, se v hipu odzivati na probleme, v tej naglici pa pogosto sprejemajo odločitve, ki na dolgi rok ustvarjajo nove probleme. Organizacije brez jasne in močne vizije so obsojene na vračanje k že poznanim – a pogosto ne tudi učinkovitim – strategijam ravnanja in dela, namesto da bi proaktivno pričakale prihodnost.
| Če ne verjamete, kako pomembno je poenotenje in skupno razumevanje temeljnih vprašanj v organizaciji, si predstavljajte izjemno zapleten sistem: človeško telo. Si predstavljate, kaj bi se zgodi, če posamezni organi ne bi delovali usklajeno? Kaj če bi si vsak telesni podsistem in organ po svoje predstavljal svojo funkcijo in jo opravljal, kot bi se mu zdelo najbolj primerno, ne da bi se oziral na druge organe, na razpoložljive informacije in povratne zanke znotraj telesa? Kaj bi se zgodilo, če bi noge in roke prekinile komunikacijo z možgani zaradi starih zamer, srce bi prekinilo dotok krvi v pljuča, dokler se jim ta ne opravičijo, rebra pa bi se odločila iti svojo pot? Če vam gre ob tem na smeh, pomislite, da se v večini organizacij dogaja natančno to. In tako kot bi človek, čigar organi bi se obnašali tako, le težko učinkovito živel, životarijo tudi številne organizacije, v katerih prevladujoča kultura in neustrezna klima ter vodenje preprečujejo poenotenje okrog temeljnih vprašanj. |
Razpravljanje o vrednotah, poslanstvu in viziji seveda ni zagotovilo za rešitev vseh težav v neki organizaciji. Je pa pomembno orodje za soočanje različnih predstav in iskanje tistih stičnih točk, ki lahko pomagajo zaposlenim in organizaciji učinkoviteje in bolj kakovostno napredovati proti želeni prihodnosti.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
