abc.viz
Materiali, viri, pripomočki, delavnice, vprašalniki in ideje za vzgojitelje in učitelje
Materiali, viri, pripomočki, delavnice, vprašalniki in ideje za svetovalne delavce
Materiali in članki za ravnatelje in vodje
Več o portalu
Nazaj na prvo stran
Pošlji e-sporočilo



Kdo naj bo vključen v razpravo o vrednotah, poslanstvu in viziji, in kdo naj jo vodi - 1. del

Stara anekdota iz časov hladne vojne je pripovedovala o Rusu in Američanu, ki sta lovila ribe vsak na svojem bregu mejne reke med Vzgodno in Zahodno Nemčijo. Rus ni ulovil nič, Američan pa (anekdote je seveda nastala v ameriških logih) je ujel več lepih rib. Čez čas je Rus zavpil čez reko v polomljeni angleščini: "How you catch so many fish?" Na kar je Američan zavpil nazaj: "Na tej strani se ribe ne bojijo odpreti ust!"

V idealnih okoliščinah naj bi razprava o poslanstvu, viziji in vrednotah zajela vse člane organizacije.

Marsikateri vrtec, šola, organizacija že ima svojo izjavo o poslanstvu, vrednotah in viziji, vendar je veliko vprašanje, ali so vse tovrstne izjave res plod široke in globoke razprave ali izdelki posameznikov – običajno vodstva –, s katerimi se včasih zaposleni težko poistovetijo. Organizacija lahko o svojih temeljnih vsebinskih vprašanjih razmišlja različno. Tudi spodbuda za razpravo lahko pride z različnih strani. Načini razpravljanja se razlikujejo od organizacije do organizacije – tako kot se razlikujemo ljudje, se razlikujejo organizacije. Kar odgovarja enemu kolektivu, morda za drugega ni sprejemljivo. V eni organizaciji morda vse skupaj ostane na ravni površinskega razgovora. V drugi na podlagi poglobljene razprave nastanejo pisani dokumenti.

Kot smo že nekajkrat poudarili, naj bi v idealnih okoliščinah razprava o poslanstvu, viziji in vrednotah zajela vse člane organizacije. Kljub temu moramo upoštevati, da se ljudi v takšno razpravo ne da prisiliti in da se v vsaki organizaciji znajdejo posamezniki, ki v njej ne želijo sodelovati. Siljenje ljudi v proces, v katerem ne želijo sodelovati, lahko povzroči le nasprotne rezultate od želenih. Če nekdo v razpravi ne želi sodelovati, je bolje upoštevati njegove želje kot tvegati, da jo bo hote ali nezavedno oviral. (Seveda to ne pomeni, da takšnih odporov ni smiselno podrobno preučiti. Lahko so jasen pokazatelj težav in okvarjenih odnosov v organizaciji ali pa problematičnega odnosa posameznikov do nje. V vsakem primeru jih je smiselno analizirati in včasih tudi ukrepati – če posamezniki ne kažejo zanimanja za to, kaj se dogaja z organizacijo, je namreč veliko vprašanje, ali je zanje in organizacijo smiselno vztrjajati skupaj.)

Ljudje na splošno radi sprejmejo priložnost spregovoriti o stvareh, ki se tičejo njihovega dela in njegovega bistva.

Ljudje na splošno radi sprejmejo priložnost spregovoriti o stvareh, ki se tičejo njihovega dela in njegovega bistva. Vsak človek čuti potrebo po priložnosti, da prispeva svoje mnenje o stvareh, ki so zanj pomembne, in da je to upoštevano. Razprava o pomembnih vsebinskih vprašanjih, ki ljudi povabi k sodelovanju na način, ki ga ne občutijo kot prisilo, lahko sproži pomembne premike v organizaciji. Zato je še kako pomembno, kako organizacija sproži to razpravo in kdo jo vodi in usmerja. Načeloma velja, da naj razgovor o vrednotah, poslanstvu in viziji vodi in usmerja manjša skupina, ki jo določi vodstvo organizacije.

Gosja zgodba

Ko

boste

naslednjo jesen

opazovali gosi, namenjene na

jug, razmislite o tem, kar je o njihovem

načinu letenja v jati v obliki črke V odkrila

znanost: ko katera koli ptica zamahne s krili, ustvari

vzgon za ptico, ki leti za njo. Letenje v obliki črke V podaljša

doseg jate za vsaj 71 % glede na razdaljo, ki bi jo lahko dosegla posamezna ptica.

Ko

katera

koli gos izpade

iz jate, je upor samostojnega

letenja tako velik, da se hitro vrne

v jato, kjer lahko izkoristi vzgon ptice pred sabo.

Ko

se gos

na čelu jate

utrudi, se umakne, da

lahko vodstvo prevzame druga ptica.

Gosi

z repa jate

se oglašajo in spodbujajo

tiste spredaj, da ohranjajo svojo hitrost.

Zelo

pomembno

je še tole: če katera

koli gos zboli, ali jo ranijo

lovci, ali ne more več slediti jati,

dve drugi gosi ostaneta z njo, jo spremita,

da pristane ne tleh in jo zaščitita. Spremljevalki

ostaneta z gosjo, vse dokler ne zmore leteti, ali dokler ne pogine.

Šele takrat vzletita in skušata sami ali z drugo jato ujeti svojo skupino.

Morda lahko ta prispodoba pomaga razumeti, zakaj je tako pomembno iskati in gojiti občutek skupne pripadnosti v organizacijah; in kako lahko k temu občutku pripomore široka razprava o ključnih vsebinskih vprašanjih.
Razvoj otrok in mladostnikov
Izbrane misli
Sporočila otrok in mladostnikov odraslim
© dr. Kristijan Musek Lešnik in Inštitut za psihologijo osebnosti, 2007

Članki, viri, pripomočki, vprašalniki in drugi materiali objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2007. Naročniki lahko neomejeno uporabljajo, tiskajo in razmnožujejo vsebino portala. Spreminjanje vsebine ni dovoljeno.