Ovire, ki lahko zavirajo ustvarjanje vizije in razpravljanje o vrednotah ter poslanstvu – 3. del

Pri razpravi o poslanstvu, vrednotah in viziji vrtca, šole, organizacije, lahko naletimo na različne ovire, nekatere pa so tako običajne, da jih lahko skoraj zanesljivo pričakujemo. Med temi velja našteti:

Pomanjkanje časa

V organizacijah vedno primanjkuje časa za vse. Razprava. Vsaka poglobljena razprava in vsako soočenje mnenj o poslanstvu, vrednotah in viziji pa zahteva prav čas. Posebno obremenjeni so s tega vidika člani skupine, ki v organizaciji vodi in usmerja razpravo. Potrebnega je kar nekaj načrtovanja srečanj in drugih dejavnosti, proces mora biti dobro organiziran, da ne izgubljamo po nepotrebnem dragocenega časa in da ne trpi osrednja dejavnost. Če se med zaposlenimi pojavi občutek, da veliko časa porabijo za nekaj, rezultatov česar ne vidijo, lahko začneta upadati njihovo zanimanje in vnema za sodelovanje v celotnem procesu. Spet smo torej pri opozorilu, kako pomembna je dobra organiziranost tako vodstva organizacije kot skupine, ki vodi in usmerja razpravo.

Strah pred novim – neznanim – tveganjem 

Večina ljudi teži k urejenemu življenju brez večjih pretresov. Vsako trenutno stanje, tudi če je neudobno in se ljudje pritožujejo čezenj, daje občutek poznanosti. Če je stabilno, daje še občutek stalnosti in varnosti. Ljudje so vajeni obstoječega sistema. Razvili so spretnosti in veščine, ki jim pomagajo čim bolje delovati v njem. Tudi če niso povsem zadovoljni z njim, jim daje občutek gotovosti, ki ga neznana prihodnost ne daje. Zato je vsaka sprememba v sistemu zanje potencialna grožnja. Novosti prinašajo nejasnost, tveganje izgube reda in stabilnosti. Spremembe pomenijo, da se bodo morali zaposleni znova prilagajati. Zato pogosto podzavestno čutijo strah pred njimi, še več, pogosto se zavedno ali nezavedno upirajo vsemu, kar količkaj diši po spremembah.

Strah pred novim, neznanim in tveganjem je naraven. Z njim se je treba soočiti in ljudem – še preden se organizacija zažene v razpravo – pojasniti, kaj bodo s spremembami pridobili in kaj tvegajo, če ne pristanejo niti na razmišljanje o njih. Pri tem se je nujno zavedati, da se tudi s spoprijemanjem in vsemi temi informacijami ne da odpraviti vseh pomislekov in odporov. Zanimivo pri tem je namreč, da velikokrat prav tisti, ki se najbolj pritožujejo čez trenutno stanje v organizaciji, najbolj dejavno skrbijo, da se to ne more spremeniti. Na nek način je to razumljivo – komur nek sistem resnično ne ugaja, ga verjetno zapusti. Tisti, ki se neprestano pritožujejo čez organizacijo, a vseeno ostajajo v njej, so bodisi ljudje, ki jim je pritoževanje v krvi – in se bodo verjetno pritoževali tudi v kakršnih koli drugih okoliščinah – bodisi ljudje, ki jim sistem po svoje odgovarja, nezadovoljni so le s svojim trenutnim položajem znotraj njega. Eni in drugi lahko močno ovirajo poskuse izboljšanja v organizacijah. Z obrambnimi mehanizmi »saj se tako ali tako ne bo nič spremenilo na bolje«, »tako ali tako nihče ne bo upošteval našega mnenja« in podobnimi, lahko močno zavirajo potek razprave o vsebinskih vprašanjih organizacije in krnijo možnosti za njen uspeh.

Različne prestave o tem, kaj je pomembno

Ljudje imajo različne predstave o tem, kaj je pomembno in kaj ni. Učitelj matematike lahko pri sebi razume poslanstvo šole drugače kot učitelj telovadbe, razrednega pouka, zgodovine ali likovnega pouka. Psiholog morda poslanstvo svojega zavoda vidi drugače kot socialni delavec. Zdravnica ima lahko drugačne delovne vrednote kot medicinska setra. Dva psihologa, dva učitelja ali dve zdravnici lahko povsem različno gledajo na svojo organizacijo. Takšna razhajanja lahko na samem začetku razprave sprožijo vroče debate, nesporazume in celo konflikte. Čeprav je zelo pomembno soočiti se z različnimi pojmovanji, je treba za pozitiven izid razprave znati pogledati prek njih in poiskati tiste predstave, ki so ljudem skupne, okrog katerih najbolj soglašajo. Te lahko postanejo trdno jedro nadaljnje razprave o vsem, kar je organizacija in kar bi lahko bila.

Članki, viri, pripomočki, vprašalniki in drugi materiali objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2007. Naročniki lahko neomejeno uporabljajo, tiskajo in razmnožujejo vsebino portala. Spreminjanje vsebine ni dovoljeno.