Kako »delujejo« vrednote – 4. del

Kako nastajajo vrednote

Vrednote niso nekaj prirojenega. Ljudje v svojem življenju v času socializacije prevzemamo tiste, ki nam jih posredujejo pomembni ljudje, po katerih se zgledujemo: starši, starejši bratje in sestre, vzgojitelji, učitelji, junaki iz pravljic, televizijskih oddaj in filmov. Vrednote ljudi, ki so nam pomembni, prevzamemo za svoje, jih ponotranjimo. Ker odraščamo v različnih družinah in okoljih, se naše vrednote razlikujejo. Še toliko bolj zato, ker po začetku obdobja mladostništva vsak vse bolj tudi sam vpliva na to, katere vrednote bo brezpogojno sprejel, katere bo prilagodil svojim izkušnjam in katere bo zavrgel.

Organizacije se premagovanja razlik med vrednotami svojih ljudi lotevajo na različne načine. En od pogostih pristopov je ljudem posredovati »zaželene« vrednote prek indoktrinacije in pritiskov. Verjetno ni nobeno presenečenje, da so takšni poskusi prejkone obsojeni na neuspeh (Spomnite se nenehnega ponavljanja dveh izmed največkrat omenjenih vrednot v nekdanji Jugoslaviji – bratstva in enotnosti – in tega, kar se je po razpadu države dogajalo kljub petinštiridesetim letom nenehnega poudarjanja obeh.). Ni dvoma, da so mnogo učinkovitejši načini soočenje in seznanjanje z obstoječimi vrednotami, tudi z različnimi, in iskanje tistih »skupnih imenovalcev« med njimi, ki so lastne vsem – ali vsaj večini – v organizaciji. To so vrednote, na katere se lahko organizacija pozneje osredotoči in jih uresničuje v vseh svojih ravnanjih in postopkih, seveda ob spoštovanju medosebnih razlik, ki vedno so in bodo obstajale. Prepoznane skupne vrednote so lahko močno orodje za zagotavljanje učinkovitosti organizacije. Če jih organizacija vključi v svojo »filozofijo«, politiko in prakso, lahko postanejo resnični kažipoti in standardi za delovanje in ravnanje, ki zagotavljajo konsistentnost in stabilnost na vseh nivojih njenega delovanja. Občutek zanesljivosti in varnosti, ki ga dajeta konsistentnost in stabilnost ravnanj organizacije zaposlenim, vodstvu in uporabnikom, pa je neprecenljiv.

Spreminjanje vrednot

Vrednote posameznikov in organizacij so relativno stabilne. Ker so globoko zakoreninjene, se njihove spremembe dogajajo zelo počasi in po majhnih korakih. Hitre spremembe vrednot se navadno dogajajo le v obdobjih nenadnih sprememb in kriz, ko nastopi občutek, da »stare« vrednote ne ustrezajo več trenutni stvarnosti. V takšnih primerih lahko nastopi kriza vrednot, čeprav se prej ali slej na mestu starega vzpostavi nov vrednotni sistem. Kljub temu pa nekatere najbolj splošne, univerzalne vrednote, ostajajo pri ljudeh in organizacijah nespremenjene tudi med velikimi krizami in premiki v okolju.

Če vrednote razumemo kot nekakšne kažipote za življenje in ravnanje, je njihova stabilnost tudi zaželena. S svojo trajnostjo zagotavljajo konsistentnost vedenj in ravnanj, s tem pa tudi občutek zanesljivosti in varnosti. Problem predstavlja dejstvo, da so enako trajne in stabilne tudi nekonstruktivne in nezaželene implicitne vrednote in prepričanja v organizacijah – še toliko bolj, ker niso jasno izražene in opredeljene in so zato bolj ali manj nezavedne. Ker razprava o vrednotah v organizaciji omogoča neposredno soočenje tudi z nekonstruktivnimi vrednotami, odpira tudi možnosti za spopad z njimi – ko se organizacija enkrat sooči z njimi in jih ozavesti, se tudi laže bojuje proti njim in jih spreminja.

Članki, viri, pripomočki, vprašalniki in drugi materiali objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2007. Naročniki lahko neomejeno uporabljajo, tiskajo in razmnožujejo vsebino portala. Spreminjanje vsebine ni dovoljeno.