Kako opredeliti poslanstvo organizacije – 1. del

V mnogih organizacijah vlada prepričanje, da imajo jasno opredeljeno poslanstvo, vse dokler njihovi ljudje ne naletijo na širok razkorak med tistim, kar »naj bi počeli«, in tistim, kar se dogaja v resnici. Takrat postane očitno, da se delo, procesi in ravnanja v organizaciji vse prej kot skladajo s privzetimi prepričanji. Idealna pot za preseganje tega konflikta in obstoječih neustreznih prepričanj je široka razprava o poslanstvu, ki zajame vse nivoje organizacije.

Opredeljevanje lastnega poslanstva je eden od največjih izzivov, ki se ga sploh lahko loti organizacija. Ko se vsak njen član vključi v razpravo o tem, zakaj obstaja organizacija, in pozneje v nastajanje izjave o njenem poslanstvu, dobi priložnost, da svoja prepričanja, poglede in razumevanje sooči in primerja s prepričanji, pogledi in razumevanjem sodelavcev. Takšno soočenje predstav po eni strani opozori na skupne, stične točke, ki lahko postanejo trden temelj novih skupnih prizadevanj, po drugi strani pa tudi na tista razhajanja, ki jim je smiselno posvetiti več pozornosti z vprašanji, kot so:

Kdo smo kot organizacija?

Kaj počnemo?

Za koga počnemo to?

Zakaj počnemo to?

Kaj počnemo odlično, kje smo najboljši?

Kaj bi lahko počeli dosti bolje, kje nam škriplje?

Kakšne so naše edinstvene prednosti in katere so naše največje pomanjkljivosti?

Poslanstvo organizacije je vedno tudi odraz osebnih poslanstev tistih, ki razmišljajo o njem in ga nenazadnje ubesedijo v izjavi o poslanstvu. Kadar primerjamo visoko učinkovite organizacije s tistimi, ki se komaj »prebijajo«, največkrat najdemo med njimi tudi razlike v tem, kako se ujema poslanstvo organizacije z osebnimi poslanstvi njenih zaposlenih (enako velja za vrednote in vizijo). Zato je eden od ključnih dejavnikov za uspeh razprave, koliko ljudi sodeluje v njej: zgolj vrh organizacije ali vsi.

Ljudje, ki se čutijo povezane s svojo organizacijo, ki jih ta privlači in zadovoljuje njihovo potrebo po iskanju smisla, bolje in učinkoviteje delajo in več prispevajo k skupni učinkovitosti cele organizacije kot tisti, ki se čutijo odtujene. Ko nekdo najde organizacijo, ki mu nudi priložnost za uresničevanje lastnega poslanstva, se njegova energija in navdušenje za delo okrepita – tako kot zvestoba in občutek pripadnosti organizaciji.

Razprava o poslanstvu organizacije je najbolj konstruktivna takrat, ko temelji na preteklosti in je usmerjena v prihodnost, ko spoznano preteklost preslika v prihodnost. Vsebinsko je tem bolj bogata, kolikor bolj se izogne skušnjavi, da bi se osredotočala le na notranje procese, ampak se usmeri tudi na to, kaj organizacija počne za ključne uporabnike in kako vpliva nanje.

Poslanstvo organizacije se še bolje izkristalizira in razjasni, ko notranje predstave o tem, kar počne, primerja s prepričanji svojih uporabnikov. Ti lahko o organizaciji povedo marsikaj, razjasnijo lahko marsikatero »slepo pego«, ki zaposlenim bodisi onemogoča, da bi videli nekatere stvari, bodisi jih zaradi nje vidijo popačeno. Vemo namreč, da ljudje, ki so del nekega sistema, ta sistem sicer res najbolje poznajo, a ga zaradi različnih dejavnikov ne morejo ocenjevati enako nepristransko kot nekdo, ki ga lahko neprizadeto opazuje – uporabniki storitev organizacije seveda niso neprizadeti in nepristranski ocenjevalci, zagotovo pa lahko o njej prispevajo dragocene informacije, ki so njeni notranji javnosti zaradi različnih razlogov (obrambnih mehanizmov, interesov ipd.) prikrite.

Članki, viri, pripomočki, vprašalniki in drugi materiali objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2007. Naročniki lahko neomejeno uporabljajo, tiskajo in razmnožujejo vsebino portala. Spreminjanje vsebine ni dovoljeno.