Zakaj organizacije potrebujejo vizije – 2. del

Pri razmišljanju o prihodnosti ni nepomembno, kako in o čem razmišljamo. Izkušnje kažejo, da je načrtovanje dejavnosti daleč v neznano prihodnost prejkone neuporabno ter izguba časa in energije. Pravzaprav lahko vztrajanje na neuresničljivih dolgoročnih načrtih, ki so že davno izgubili stik z realnostjo, povzroči resno škodo. Tisto, kar organizacija lahko načrtuje za prihodnost, je prejkone vizija: dolgoročna podoba tega, kako si predstavlja svojo želeno in uresničljivo prihodnost. Šele jasna in stabilna vizija daje pravo težo strateškim načrtom in konkretnim ciljem. Cilji, ki izvirajo iz vizije, se namreč vedno nanašajo na vrzel med želeno prihodnostjo in trenutnim stanjem, zato se lahko sproti prilagajajo spremembam okoliščin in drugim zunanjim in notranjim dejavnikom življenja organizacije.

Za hip se vrnimo na osebni nivo: Robert Fritz pravi, da se lahko najbolj učinkovito osvobodimo samouničevalnih in omejevalnih struktur, ki obvladujejo naša življenja, če vzpostavimo nove strukture, ki nas bodo naravno vodile tja, kamor želimo; podobno kot voda teče po izdolbeni strugi in ne mimo nje zato, ker tako njena pot zahteva najmanj energije. Zato je Fritz za ta proces uporabil izraz pot najmanjšega odpora. Prepričan je tudi, da ljudje, zmožni ustvarjati želene rezultate ob najmanjši porabi energije, sledijo prav poti najmanjšega odpora. Predpostavimo, da to velja tudi za organizacije. Torej naj bi bila v ozadju učinkovitosti sposobnost organizacije ustvariti pogoje, ki jo bodo naravno in z najmanj upora vodili proti želeni prihodnosti.

Za takšno učinkovitost je pomembno, da zna organizacija ločiti med težnjo po reagiranju in težnjo po ustvarjanju. Težnja po reagiranju organizacijo vleče v začarani krog »gašenja požarov« in čakanja na nove izbruhe, ki se bodo šele zgodili; težnja po ustvarjalnosti ji omogoča, da se ob pomoči vizije proaktivno pripravlja na svojo prihodnost in si jo soustvarja. V bistvu imamo opravka s preprosto, a usodno odločitvijo: ali naj bo vodilo organizacije odzivanje na stvari, ki jih ne želi, ali pa iskanje odgovora na vprašanja »Kaj želimo ustvariti?, Kaj si želimo?«. Težava pri prvem pristopu je, da vodi v reševanje že obstoječega oziroma v umikanje pred že nastalimi neprijetnostmi. Takšno delovanje ne spodbuja inovacij, ne vodi h konstruktivnim rešitvam in trajnim spremembam, zato takrat, kadar postane prevladujoči slog razmišljanja in ravnanja v njej reaktiven, organizacija težje vidi pot naprej.

Dobra vizija predstavlja podobo organizacije, kakršna naj bi postala v prihodnosti, in njenih želenih dosežkov. Dobra vizija mora biti privlačna, uresničljiva in tudi dovolj »velika«, da je ne bo treba vsakih nekaj mesecev temeljito spreminjati. Takšna vizija omogoča organizaciji »videti« prihodnost in jo usposobi, da v morebitnih nevarnostih prepozna priložnosti in se nanje temu primerno odzove.

Jasna predstava o tem, kaj želijo skupaj ustvariti in uresničiti, je ena ključnih značilnosti vseh visoko učinkovitih organizacij in skupin. Seveda lahko organizacija ustvari dobre rezultate in doseže uspehe tudi brez vizije, a enako oziroma še bolj verjetno lahko v tem primeru ustvari slabe rezultate in je neuspešna. Biti zaposlen še ne pomeni nujno biti tudi učinkovit. Številnim organizacijam manjka prav tista čustvena moč in energija, ki se sprosti, ko si zaposleni delijo vizijo. Takšna delitev skupne vizije, ki navdihuje in se »dotakne« vseh članov organizacije, ki vključuje njihova izrečena in neizrečena upanja in sanje, je ključ do poenotenja dejanj in ravnanj. Postane magnet, ki vleče zaposlene k skupnemu cilju.

Ko ima organizacija jasno vizijo, ta osvobodi tudi njene duhovne moči – vdihne ji življenje in ustvari osnovo za navdih. Tako kot posamezniki imajo tudi organizacije z vizijo več energije. In obratno: delovanje organizacije brez vizije je kot gibanje brez začrtane smeri. Čeprav – to je treba poudariti – tudi vsaka vizija še ne pomeni zagotovila uspeha: zaradi velikega poudarjanja pomena vizije je veliko organizacij hitelo s pisanjem izjav o viziji, ne da bi razmišljale o tem, da nekaj misli na listu papirja še ne zadošča – uresniči se lahko le tista vizija, ki jo organizacija tudi živi.

Članki, viri, pripomočki, vprašalniki in drugi materiali objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2007. Naročniki lahko neomejeno uporabljajo, tiskajo in razmnožujejo vsebino portala. Spreminjanje vsebine ni dovoljeno.