abc.viz
Materiali, viri, pripomočki, delavnice, vprašalniki in ideje za vzgojitelje in učitelje
Materiali, viri, pripomočki, delavnice, vprašalniki in ideje za svetovalne delavce
Materiali in članki za ravnatelje in vodje
Več o portalu
Nazaj na prvo stran
Pošlji e-sporočilo



Proces ustvarjanja vizije kot gonilna sila sprememb v organizaciji – 1. del

Ne pojdite tja, kamor vodi utečena pot. Raje pojdite tja, kjer ni poti, in pustite sled. Samo tisti, ki si drznejo iti predaleč, lahko spoznajo, kam vse lahko sežejo.

T. S. Eliot

Imeti vizijo pomeni podati se na pot od znanega k neznanemu, od biti k postati, od danes k jutri. Vizija pomaga ustvariti želeno prihodnost iz današnjih dejstev, upov, sanj, pričakovanj, nevarnosti in priložnosti, daje spodbudo za pot od tam, kjer se organizacija trenutno nahaja, s postopnimi koraki in napredovanjem, tja, kamor si želi.

Vsako ustvarjanje podobe želene odličnosti in učinkovitosti temelji na vnemi, energičnosti, navdušenju, občutku pripadnosti in predanosti organizaciji. Brez teh nujnih pogojev ni možnosti za nastanek učinkovite in mogočne vizije ter za ugotavljanje korakov, ki jih je treba opraviti, da organizacija doseže to prihodnost.

Vizija je kažipot, ki pomaga ustvariti želeno prihodnost iz današnjih dejstev, upov, sanj, pričakovanj, nevarnosti in priložnosti.

Proces ustvarjanja vizije je tisti del razprave o temeljnih vprašanjih, ki prebuja ustvarjalne rešitve, s katerimi organizacija rešuje tekoče probleme in spodbuja trajnostni razvoj in učenje svojih ljudi, procesov in postopkov. Zato proces ustvarjanja vizije ne more biti nadomestilo za strateško načrtovanje, ampak ga je treba izpeljati pred njim. Organizacije bi morale najprej postaviti vizijo in šele nato konkretne cilje v obliki strateških načrtov ter predvideti načine, kako bodo spremljale in ugotavljale svoj uspeh in uresničevanje zastavljenih ciljev.

Vizija pomaga organizaciji, da pri razvoju sledi svojim notranjim željam.

Pri svojem razvoju in rasti gre vsaka organizacija skozi različne razvojne stopnje. Vizija pomaga organizaciji, da pri tem razvoju sledi svojim notranjim željam. To je morda celo laže uresničljivo pri na novo ustanovljenih organizacijah: v ozadju vsake odločitve za ustanovitev nove organizacije tičijo določena pričakovanja. Mlade organizacije se veselijo svojih uspehov, ko uresničujejo ta pričakovanja – ne manjka jim energije in volje za to. Po začetni ustvarjalni zagnanosti pa večina organizacij doseže bodisi stanje stabilnosti, bodisi stanje nenehnega napredovanja, bodisi stanje nazadovanja ali pa (največkrat) izmenjavajoče se vzpone in padce. Po presahu začetnega ustvarjalnega navdušenja lahko izgubijo sposobnost uvajanja novosti in odzivanja na spremembe v okolju. Včasih njihovi zaposleni v delu preprosto ne najdejo več čarobnega izziva in ostane »samo« še delo. Nekatere takšne organizacije šele velika sprememba v okolju ali dobesedno kriza prisilita k drugačnemu ravnanju, iskanju sprememb in razmišljanju o tem, kaj pravzaprav so temelji njihovega delovanja. Z vzpostavitvijo procesa razpravljanja o svojih temeljnih vsebinskih vprašanjih lahko modre organizacije, še preden se znajdejo v krizi, zagotovijo dosledno uresničevanje svojega poslanstva, hkrati pa tudi določijo pot, po kateri bodo šle naprej.

Priložnost za začetek novega obdobja pogosto sovpada s spoznanjem, da lahko organizacija vnovič doseže začetno energijo. Proces ustvarjanja vizije pa je tisto orodje, ki jo vodi k temu, ki ji omogoča spremeniti se in postati spet vitalnejša. Razprave o temeljnih vprašanjih pomagajo organizacijam, da se znova zazrejo vase, razmislijo ne le, kaj počnejo, za koga to počnejo in kakšne so njihove vrednote, ampak tudi, kaj želijo biti in postati.

Pred začetkom razmišljanja o novi viziji organizacije se je treba zavedati, kaj pomeni takšna razprava za organizacijo in kaj zahteva od njenih zaposlenih, pa tudi kakšne skrbi lahko izzove pri njih:

Ustvarjanje vizije zamaje trenutni red v organizaciji

Prvo opozorilo, da lahko spodletita še tako dobra zamisel in vizija, so kritike s strani zaposlenih, ko začnejo pretirano hvaliti »stare dobre čase«, se vračajo v preteklost, poudarjajo, da »spremembe v resnici ne prinašajo nič novega« ali vdano v usodo ugotavljajo, da je »svet tak, kot je, da so ljudje takšni, kot so, da je politika takšna, kot je, in da se tako ali tako ne bo nikoli nič spremenilo«.

Prihodnost pripada tistim, ki so pripravljeni tvegati, ne tistim, ki iščejo udobje.

Brian Tracy

Ko se pojavi nova ideja, čeprav še tako pozitivna in bi imeli od nje dolgoročno vsi zaposleni in organizacija velike koristi, je ogroženo področje, v katerem se posamezniki počutijo udobno. Vsaka sprememba zamaje ustaljeni red in ogrozi predhodno pridobljene »privilegije«. Trenutna stvarnost, četudi ne najbolj rožnata in prijetna, je vendarle poznana in zagotavlja nekoliko varnosti in udobja; želena prihodnost, četudi še tako čudovita, pa je oddaljena. Zato so pogosti spremljevalci začetnih razprav o pomembnosti vizije za organizacijo tesnoba, frustracije, strahovi in podobni pojavi. Žal se velikokrat ne izražajo kot glasni pomisleki in opozorila, ampak pretežno v obliki nezainteresiranosti, podcenjevana, sovražnosti, cinizma, nejevere ali sarkazma do novih pobud. Takšen odnos lahko negativno vpliva na tri ključne procese v organizaciji: na proces ustvarjanja vizije, na strateško načrtovanje in na kakovostno vodenje. Če smo na te pojave primerno pripravljeni in jih razumemo kot normalen del vsakega procesa ustvarjanja vizije, ne pa kot osebne napade na pobudnike razprave, se lahko neprimerno bolj konstruktivno soočimo z njimi in jih sistematično odpravljamo.

Včasih se zdi, da v vsaki organizaciji obstaja kopica dinozavrov, ki bi raje izumrli, kot spremenili svoje navade.

Če po drugi strani zaradi ohranjanja »miru v hiši« pristanemo, da ljudje svojo trenutno »udobje« postavljajo pred ustvarjalnost in učinek organizacije, lahko še tako dobre ideje spodletijo zaradi napačnih razlogov. Ko v organizaciji, ki je prisiljena začeti razmišljati o viziji in prihodnosti, prevladajo zbadljivke in pritožbe, da bi bilo bolje uporabljati »stare metode dela« in »staro resnico«, je to dober pokazatelj, da njena prihodnost ni varna. In kar je pri tem najbolj ironično: tudi prihodnost tistih, ki so najglasnejši zagovorniki »stare šole«, ne. Včasih se zdi, da v vsaki organizaciji obstaja kopica dinozavrov, ki bi raje izumrli, kot prilagodili svoje navade in delo spremenjenim okoliščinam.

Če zaradi ohranjanja »miru v hiši« pristanemo, da ljudje svojo trenutno »udobje« postavljajo pred ustvarjalnost in učinek organizacije, lahko najboljše ideje spodletijo zaradi napačnih razlogov.

Razvoj otrok in mladostnikov
Izbrane misli
Sporočila otrok in mladostnikov odraslim
© dr. Kristijan Musek Lešnik in Inštitut za psihologijo osebnosti, 2007

Članki, viri, pripomočki, vprašalniki in drugi materiali objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2007. Naročniki lahko neomejeno uporabljajo, tiskajo in razmnožujejo vsebino portala. Spreminjanje vsebine ni dovoljeno.