|
abc.viz
|
![]() |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
Zakaj ima razpravljanje o vrednotah, poslanstvu in viziji organizacij v vrtcih, šolah, zavodih, in v neprofitnem svetu nasploh tako velik potencial? Zakaj lahko tako preprost proces sproži takšne spremembe? Morda zato, ker mnoge neprofitne organizacije še vedno delujejo po principu, značilnem za zgodnjo industrijsko dobo, njihove notranje procese delovne in vodenje pa prežemajo zastarela prepričanja preživetega obdobja, ki jih lahko izzove in razglasi za neveljavne (in na njihovo mesto postavi nove) šele proces, ki postavi tako temeljna in globoka vprašanja, da organizacije dobesedno prisili h kopanju v svoje globine, vse dokler ne pridejo do najglobljih prepričanj, predpostavk in vrednot, ki jih vodijo in usmerjajo. Šele ko se organizacije soočijo s temeljnimi vprašanji svoje identitete in ideologije, lahko začnejo načrtovati spremembe, ki jih bodo vodile v želeno smer.
Mnoge organizacije se tega položaja bolj ali manj zavedajo. Njihovim vodstvom in zaposlenim je jasno, da so za učinkovito soočanje z izzivi sodobnega časa potrebne globoke spremembe. Pa vendar se v številnih organizacijah ljudje največkrat nezavedno, pogosto pa tudi zaradi ohranjanja udobja in obstoječih privilegijev spremembam na vse kriplje upirajo in se vztrajno oklepajo preživetih modelov, procesov in postopkov. Preprosto zato, ker jih večina bodisi ne zna ravnati drugače (kot trdi Peter Senge) bodisi si ne upajo tvegati nečesa, o uspehu česar niso prepričani čeprav lahko po drugi strani z gotovostjo napovedo, da bodo brez sprememb njihove organizacije obstale na mestu ali celo nazadovale.
A tudi, kadar se posamezni vrtci, knjižnice, šole, zdravstvene ustanove, socialni zavodi in druge neprofitne organizacije le odločijo tvegati s spremembami, največkrat pričakujejo rešitve, čarobne palčke, recepte in podobne rešitve od zunaj, namesto da bi vir sprememb iskale na edinem mestu, kjer lahko resnično najdejo ideje za konstruktivne in temeljite spremembe na bolje v sebi. Da ne bo pomote dobronamerna in strokovna zunanja pomoč je lahko vedno dobrodošla. A brez refleksije organizacije in njenih posameznikov vase in v svoje delo, je vsak poskus uvajanja sprememb vnaprej obsojen na neuspeh. Kako naj nekdo od zunaj organizaciji bolje pove, kaj naj počne, kot si to lahko razjasni sama, če prisluhne sebi in svojim ljudem?!
|
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|
© dr. Kristijan Musek Lešnik in Inštitut za psihologijo osebnosti, 2007
Članki, viri, pripomočki, vprašalniki in drugi materiali objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2007. Naročniki lahko neomejeno uporabljajo, tiskajo in razmnožujejo vsebino portala. Spreminjanje vsebine ni dovoljeno. |
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||