 |
 |
 |
|
Materiali, viri, pripomočki, delavnice, vprašalniki in ideje za vzgojitelje in učitelje
|
||
 |
||
 |
||
 |
||
 |
||
 |
||
|
Materiali, viri, pripomočki, delavnice, vprašalniki in ideje za svetovalne delavce
|
||
 |
||
|
Materiali in članki za ravnatelje in vodje
|
||
 |
||
|
Več o portalu
|
||
 |
||
 |
||
 |
||
|
Nazaj na prvo stran
|
||
 |
||
|
Pošlji e-sporočilo
|
||
 |
Danes ni lahko razmišljati o organizacijah |
|
Zakaj je danes tako zapleteno razmišljati o organizacijah? |
Zakaj je danes tako zapleteno razmišljati o organizacijah? Kaj se je spremenilo od časov, ko se je vse skupaj zdelo toliko lažje? So se spremenili ljudje? So se spremenile organizacije? Se je spremenilo okolje? Zagotovo lahko na vsa tri vprašanja le prikimamo. Ni dvoma, da so pričakovanja zaposlenih v sodobnih vrtcih, šolah, organizacijah drugačna kot pred nekaj generacijami in celo desetletji. Ni dvoma, da se današnje uspešne organizacije razlikujejo od svojih predhodnic. In ni dvoma, da je vse bolj neizprosno okolje tisto, ki morda najbolj očitno sili organizacije v iskanje skritih rezerv in pozabljenih notranjih moči. A objokovanje prijaznejše preteklosti in tarnanje nad okrutno stvarnostjo ne vodi v proaktivno soustvarjanje prihodnosti – in v jutrišnjem svetu bodo najuspešnejše organizacije pač tiste, ki bodo svojo prihodnost soustvarjale in načrtovale, ne pa pasivno čakale nanjo, z mislimi v preteklosti.
|
Razmišljanje o jutrišnjem svetu in njegovo soustvarjanje zahtevata spretnosti in strategije, ki presegajo mišljenje, ki je zadoščalo vrtcem in šolam prejšnje generacije. |
Razmišljanje o jutrišnjem svetu in njegovo soustvarjanje zahtevata spretnosti in strategije, ki presegajo mišljenje, ki je zadoščalo organizacijam prejšnje generacije. Linearno razmišljanje v sodobnih organizacijah je zanesljivo obsojeno na propad – v organizmu, znotraj in okrog katerega se prepleta množica silnic, ki zapleteno sovplivajo ena na drugo, razmišljanje tipa če se zgodi A, sledi B, preprosto ne vzdrži. Zlahka razumemo, da si ob pospešenem tempu in vse večjih obremenitva številne organizacije ne morejo privoščiti – če bi si že mogle, pa marsikdaj ne znajo – prepoznati vse svoje zapletenosti in kompleksnosti okolja, v katerem delujejo. Težko je najti opravičila za vse tiste, ki bi to lahko, pa niti ne poskusijo. Vsaka organizacija se lahko začne poglabljati vase in razmišljati o svojih predpostavkah, na osnovi katerih deluje. Nobenega zagotovila sicer ni, da bodo organizacije s tem rešile vse svoje tekoče probleme, marsikaj pa bo vendarle postalo bolj jasno. In bolj razumljivo. In lažje. Nenazadnje razjasnjevanje temeljnih predpostavk, ki vodijo organizacijo, nujno vodi v dvig kakovosti. In učinkovitosti. Se pravi, k tistima »svetima« ciljema, ki ju imamo vedno polna usta. Tako pogosto in površno, da ju hitro začnemo razumeti kot enkratna dosežka, čeprav bi morali njuno uresničevanje razumeti bolj kot pot. Pot, ki ni tako vijugasta in nemogoča, kot se včasih zdi. Pa tudi ne tako preprosta, kot si predstavljajo številni ravnatelji, direktorji in menedžerji. Seveda govorimo o poti, ki vodi skozi široko razpravo, globoko razmišljanje, kulturni in demokratični dialog, medsebojno spoštovanje, soočanje in upoštevanje različnih mnenj do skupnih pojmovanj, osmišljenega dela, višjega zadovoljstva in navdiha. O poti, ki odpira eno samo ključno vprašanje: ali imate voljo in željo podati se nanjo?
Ali ne bi moralo vsakemu učitelju, zdravniku, vzgojitelju, zdravniku, knjižničarju, medicinski sestri, policistu, ravnatelju, hišniku, županu, direktorju, državnemu uradniku in vsem drugim še kako jasno, kaj je namen in smisel njihove organizacije in kje v celotnem mozaiku, ki mu pravimo organizacija, je njihovo lastno mesto.
Zakaj govoriti o vrednotah, poslanstvu, viziji organizacije? Navsezadnje marsikdo ob teh besedah odmahne z roko, češ da je vsako razpravljanje odvečno zapravljanje dragocenega časa, energije in volje. Argumenti za te pomisleke se ponujajo kot na dlani – ali ne drži, da je vsaki vzgojiteljici, učiteljici, ravnatelju, hišniku, direktorju in vsem drugim še kako jasno, kaj je namen in smisel njihove organizacije in kje v celotnem mozaiku, ki mu pravimo organizacija, je njihovo lastno mesto?
Kadar razmišljam o teh rečeh, se spomnim razgovora, ki sem ga poslušal nekega pomladnega večera ob morju. Pogovarjala sta se učitelj na srednji strokovni šoli in ekonomist. Učitelj je potožil, kako težko je delati z današnjimi mladostniki, pogovor pa je potekal približno takole:
|
Učitelj (vdano v usodo): Z njimi se ne da delati. Nič jih ne zanima, za vse jim je vseeno. Ekonomist (nejeverno): To pa komaj verjamem. Učitelj (prepričano): Čisto nič jih ne zanima! Nič! Ekonomist (odločno): Ampak, potem jih je treba motivirati. Učitelj (prepričano): Kar misli si. Ne da se jih motivirati. Ekonomist (provokativno): Čakaj, čakaj. Nisem prepričan, da govoriva o isti mulariji, ki jo poznam jaz. Dajva najprej razčistiti osnovne predpostavke. Ali trdiš, da tvoji učenci niso sposobni biti motivirani in da jih v življenju čisto nič ne zanima, ali pa dopuščaš možnost, da je morda problem v tem, da jih ne zanima šola takšna, kot je – ali morda celo v tem, da jih ti ne zmoreš motivirati? Učitelj (ogroženo): Ne razumem, kam meriš s tem. Ekonomist (še naprej provokativno): Kaj je tvoje poslanstvo in poslanstvo tvojih kolegov? Kakšen je vaš cilj? Zakaj ste v šoli? Ali za to, da greste v razrede, berete iz knjig in svojih zapiskov in potem delite cveke, ker mulcev tisto, kar jim govorite, ne zanima? Ali, da vzbudite njihovo zanimanje in spodbudite radovednost. Ali poučujete tako, kot so vas vaši učitelji? Ali upoštevate, da imate opravka z mladimi, ki imajo toliko vedenja in informacij s televizije in interneta, kot jih ni imela niti približno še nobena generacija otrok pred njimi, in so zato toliko bolj kritični do informacij, ki jim jih ponujate in do načina, kako to počnete? Ali upoštevate, da se svet tako hitro razvija in spreminja, da pedagoške metode, ki so bile uspešne pred desetletji, morda ne morejo več dati dobrih rezultatov? Predstavljaj si, na primer, prodajalca traktorjev ... Učitelj (užaljeno): Kakšno zvezo imajo pa traktorji z mojim delom? Ekonomist (mirno): Dovoli, da nadaljujem. Torej, predstavljaj si možakarja, ki prodaja traktorje, in pol leta ni prodal nobenega. Če je njegovo preživetje odvisno od prodaje, se bo prej ali slej moral vprašati, kje tiči razlog za slabe rezultate: v slabi kakovosti traktorjev (torej jih je treba izboljšati), v neustrezni ceni (torej jo je treba popraviti), v njegovem lastnem pristopu k prodaji (torej ga mora spremeniti), ali v slabem marketingu (torej ga mora izboljšeti). Če njegovo blagostanje ni odvisno od prodaje in dobi vsak mesec svojo plačo ne glede na svoje rezultate, mu ni treba zastavljati teh vprašanj – ne pozabiva, da odgovori nanje zanj morda niso prijetni. V takšnem primeru se človek zlahka (v vseh nas obstaja močna potreba po ohranjanju svoje samopodobe) prepriča, da je z njim (njegovimi traktorji/njegovim marketingom) vse v najlepšem redu, problem je le v neumnih (nesposobnih/nekritičnih) kupcih. Včasih imam občutek, da se šolniki obnašate natanko tako. Problem je vedno v mulcih, politikih, državi, družinah, medijih ... Ne pa v vas. Učitelj (sarkastično): Hočeš reči, da moram jaz prevzeti odgovornost za to, da se starši ne ukvarjajo z njimi, da jih ne vzgajajo, da se mulcem ne da učiti … Ekonomist (mirno nadaljuje): Sploh ne. Hočem reči samo, da držite šolniki rešitve za veliko problemov v svojih rokah. A ne za tiste, o katerih govorite največ. Ne morete »popravljati« minulih izkušenj, ki jih imajo otroci, ne morete spreminjati stvari, ki se dogajajo v družinah, ali okoliščin, v katerih živijo mladostniki. Edini prostor, kjer lahko kar koli naredite in spremenite, je vaša šola in vaše delo. Seveda je lažje govoriti, da je vse skupaj zanič in da so razlogi za vse, kar ne deluje, zunaj vas. A le, če se boste soočili z možnostjo, da lahko na dogajanje vplivate tudi sami – da je stanje takšno, kot je, tudi zato, ker vi počnete stvari, ki jih počnete, in da bi se lahko spremenilo, če bi vi spremenili določene stvari pri vas – bo lahko kdaj drugače. Popravljate lahko le stvari, ki so v vaših rokah. Vprašal si me, ali mislim, da morate učitelji prevzeti odgovornost za to, če starši ne delajo z otroki, če jih ne vzgajajo, če se mladim ne da učiti. Seveda ne. Mislim pa, da morate prevzeti vso odgovornost za čas, ko so v vaših rezredih in v vaši šoli. Dokler boste iskali vzroke za tisto, s čemer v razredu niste zadovoljni v njih, v njihovih družinah, družbi, medijih in drugje, se stanje v razredih in šolah ne bo moglo spremeniti. Naredite že korak iz tega začaranega kroga tarnanja. Učitelj (tišje): In kako naj to naredimo? Ekonomist (spodbudno): Vprašajte se, zakaj ste v razredu? Zakaj učite? Kaj je vaše poslanstvo? Kaj vas vodi pri vašem delu? Kaj si želite? Kakšni so vaši cilji? Kakšna želite, da bi postala vaša šola? Pogovarjajte se o teh rečeh. Postavljajte si vprašanja in odgovarjajte nanje. Tudi na neprijetna. Sčasoma vam bo postalo dosti bolj jasno, kaj in kako početi, da boste pri svojem delu in s svojimi učenci bolj zadovoljni in manj pregoreli. Učitelj (zgroženo): Kdaj naj se pogovarjamo o teh rečeh? Se ti sploh sanja, koliko dela imam? Misliš, da si lahko v šolah kar tako privoščimo izgubljati čas za filozofiranje.
Ekonomist (optimistično): No ja, vsi imamo veliko dela, ne samo šolniki. Mogoče je ključno vprašati se, ali hodimo v službo zato, ker to počnejo vsi drugi in ker se brez denarja dandanes težko preživi (kar mislim, da žal velja za veliko večino ljudi), ali pa zato, ker v delu najdemo smisel in čutimo, da nam je to, kar počnemo pomembno. Verjetno bi večina ljudi želela to drugo. A če si nekaj želiš, moraš biti pripravljen za to tudi kaj žrtvovati. Kaj pomeni »izgubljeni« čas, ki ga porabiš za to, da se s sodelavci pogovarjaš o stvareh, ki so vam pomembne, v primerjavi z možnostjo, da ti takšna razprava pomaga v delu najti stvari in zadovoljstva, ki jih prej nisi samo zato, ker si nisi vzel časa zanje.
|
|
|
 |
Članki, viri, pripomočki, vprašalniki in drugi materiali objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2007. Naročniki lahko neomejeno uporabljajo, tiskajo in razmnožujejo vsebino portala. Spreminjanje vsebine ni dovoljeno.
 |