Vodenje, spremembe, rast in razvoj

Spremembe so. So bile in bodo. Velikega dela sveta, ki nas obdaj, ne moremo nadzorovati. Tudi šola, vrtec, organizacija ne more nadzorovati mnogih stvari v svetu, v katerem deluje. Lahko pa nadzira nekaj drugega – svoj odziv na te dogodke, na spremembe.

Organizacije so sestavljene iz ljudi. In ljudje smo preprosti: sveta ne obravnavamo takšnega kot je, ampak takšnega, kot ga vidimo. Če si prizadevamo ohraniti status quo (varnost in udobje, ki ga prinaša poznana situacija), lahko v kakršni koli predvideni spremembi začutimo grožnjo temu svetu. Če težimo k novim izzivom in priložnostim za razvoj, v spremembah vidimo priložnosti. Nekateri ljudje spremembe pozdravljajo, drugi jih preklinjajo. Nekatere organizacije spremembe pozdravljajo, druge jih zavračajo. Izbira je vedno naša. In odgovornost za posledice, ki ji sledijo.

Organizacija in njeni ljudje se lahko spremembam upirajo, ali jih pričakajo in sprejmejo (čeprav je upiranje spremembam enako produktivno kot siljenje vode, da bi tekla navzgor, velikokrat počnejo prav to). Iskanje stabilnosti in predvidljivosti je naravna obramba proti spremembam. Vendar prisilna stabilnost in predvidljivost v okolju, ki se spreminja, ni konstruktivna in lahko vodi zanikanje realnosti. Hitreje kot se spreminja svet okrog organizacije, hitreje lahko organizacija postane žrtev tistih sprememb, ki jih zanika.

Bistvena stvar pri spremembah ni to, ali so dobre ali slabe. Preprosto so. In logika soočanja z njimi je preprosta: ali ti uspe razviti mehanizme za napovedovanje in prilagajanje spremembam, ali pa te presenetijo nepripravljenega. Tarnanje nad njimi in žalovanje za dobrimi starimi časi ne pomaga – veliko bolj pomembno je, ali se organizacija s spremembami uspešno sooči ali ji spodleti. Tu pa pridejo do izraza tiste zmožnosti vodij, ki pomenijo razliko med pasivnim odzivanjem (s spremljajočim čudenjem in tarnanjem) na nepričakovane spremembe, in proaktivnimi mehanizmi, s pomočjo katerih je organizacija zmožna predvideti spremembe znotraj in izven sebe, se pripravljati in prilagajati nanje, in sooblikovati uspešnost svojega soočenja z njimi.

Posledica sprememb je razvoj. V svetu se vse razvija. Svet, življenje, informacije, ... Razvoj je usoda katere koli organizacije, pa če to želi, ali ne. Razvoj velikokrat pomeni rast, širjenje, večanje ... včasih pa lahko pomeni tudi krčenje, manjšanje. V vsakem primeru pa zahteva učinkovito prilagajanje okoliščinam.

Živalske vrste, ki jih je proučeval Darwin, imajo veliko prednost pred današnjimi šolami, vrtci, organizacijami: njihovo okolje se je spreminjalo počasi, počasi, počasi. (Razen nesrečnih dinozavrov, ki se jim je svet naenkrat postavil na glavo, in jim ni ostalo drugega kot izumreti in narediti prostor za tiste, ki so se spremembi bolje prilagodili.) Svet, v katerem danes delujejo organizacije, se spreminja strašansko hitreje – in v tem svetu je zmožnost učinkovitega prilagajanja spremembam in učenja ne samo ključ do učinkovitosti, temveč (četudi se danes morda še ne zdi tako) dolgoročno tudi do samega preživetja.

Ko tempo notranjih sprememb in razvoja zaostane za tempom zunanjih sprememb, prihodnost ni več mavrična. Zato je ena od osnovnih spretnosti učinkovitega vodenja izzivanje navideznega in lažnega občutka varnosti, ki ga ustvarja status quo; in ustvarjanje pogojev za razvoj takšno prilagajanje spremembam, ki ne ruši obstoječega in ne povzroča občutkov ogroženosti, pač pa v vsaki situaciji išče tiste učinkovite nove rešitve, ki obenem zagotavljajo nujen občutek kontinuitete, stabilnosti.

Članki, viri, pripomočki, vprašalniki in drugi materiali objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2007.