Zakaj organizacije (nehote) spodbujajo povprečnost

Načeloma se geslo "0% toleranca za napake" sliši strašno dobro. Smo najboljši! Smo brezhibni! Ne delamo napak! Kako »odlično« se slišijo takšne trditve. In kako držijo kot pribite: v šoli, vrtcu, organizaciji pač ne sme biti prostora za površnosti, nekakovost, lenarjenje, nepozornost, ... Vendar pa: niso vse napake posledica neprimernega odnosa do dela in do organizacije – mnoge so, prav nasprotno, rezultat preizkušanja novih rešitev pri prizadevanjih za izboljšave in napredek.

Napak ne gre metati v isti koš! Zato ni vseeno, kakšen odnos do napak priznava podjetje svojim ljudem. Nestrpen odnos organizacije do napak se lahko hitro posploši v nestrpen odnos do tistih, ki zagrešijo napake. To pa pomeni, da napaka ni več priložnost, da se naslednjič nekaj naredi bolje, pač pa usoden dogodek, ki se mu je treba za vsako ceno izogniti. V takšnem okolju osrednji motiv zaposlenih ne more biti narediti največ najboljšega za organizacijo, pač pa narediti kar najmanj napak za ohranjanje svojega položaja in miru.

Okolje, ki ne tolerira napak, je hkrati tudi okolje, v katerem najhitreje ugaša inovativnost in ustvarjalnost; in se najhitreje razrašča vsesplošna povprečnost. Inovacije in inovativnost so lepa reč in lahko privedejo do pomembnih izboljšav in napredka – vendar lahko tudi spodletijo. Tudi če je verjetnost neuspeha v primerjavi s pričakovanimi rezultati še tako neznatna, še vedno obstaja. In v okolju, ki ne tolerira napak, pomeni grožnjo za inovatorja in ustvarjalca. Grožnjo zaradi katere večina ljudi, ki se imajo radi (in takšnih je v vsaki zdravi organizaciji največ) raje žrtvuje svoje inovacije in ideje, kot sebe.

Zaradi netolerantnega odnosa do napak v neštetih organizacijah osrednji motiv ljudi torej ni iskanje najboljših rešitev za podjetje, ampak izogibanje napakam. Namesto inovativnosti se uveljavi obrambna naravnanost, namesto ustvarjalnosti se teži k ohranjanju statusa quo. V želji po izogibanju napakam za vsako ceno se ljudje namesto k iskanju novosti in izboljšav osredotočijo na povprečnost – nenehno ponavljanje tistega, kjer je možnost napak najmanjša. Zato klima in kultura v organizaciji, ki ne dopušča napak slejkoprej vodi k temu, da se v vse odnose in v vse dejavnosti preplete težnja po povprečnosti, ki sicer lahko nekaj časa daje zadovoljive rezultate, skoraj nikoli pa ne vrhunskih in odličnih.

Pretirano netoleranten odnos do napak se lahko kaže tudi na druge načine, ne le kot zadnji žebelj v krsto ustvarjalnosti in inovativnosti v organizaciji. Začnejo se prikrivanja, namesto sodelovanja in iskanja sinergij se začne tekmovalnost (a ne v zdravem pomenu besede, temveč tista, pri kateri letijo polena pod noge). Ko v takšnem okolju pride do problemov, se jih organizacija res takoj loti – a ne njihovega reševanja, pač pa iskanja krivcev. Ljudje pa so tako zaposleni z bežanjem pred napakami, in njihovim zanikanjem, da se preprosto ne morejo učiti iz njih.

Različne pobude za vrhunsko kakovost res lahko naredijo veliko za šole, vrtce, organizacije. Vendar lahko vzporedno z njimi razumevanje, ki kakovost obravnava preveč omejeno, naredi tudi veliko škode: bistvo odličnosti ni to, da organizacija in njeni ljudje nikdar ne naredi napake (kakor mnogi narobe razumejo in po tem, žal, ocenjujejo organizacije, njihova vodstva in zaposlene) – pač pa to, da jih takrat, ko se zgodijo, prepoznajo, razumejo, raziščejo, da jih ne ponovijo, pač pa se z njihovo pomočjo naučijo nekaj novega. Ozko in trdobučno razumevanje, ki ljudem v organizaciji ne daje manevrskega prostora za inovativnost in preizkušanje, in ne dovoljuje napak, v nasprotju s pričakovanji tistih, ki so ujeti v zgrešen miselni model »nič napak = odličnost«, ne vodi v odličnost, ampak spodbuja in nagrajuje povprečnost. In ne vodi nujno v boljšo prihodnost, pač pa velikokrat zavije na pot, ki se vse bolj odmika od nje.

Članki, viri, pripomočki, vprašalniki in drugi materiali objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2007.