abc.viz

Vrtci si lahko pri presojanju kakovosti svojih predšolskih programov za dojenčke in malčke pomagajo z značilnostmi, ki opredeljujejo kakovostne predšolskih programe (po Albrecht in Miller, 1999):

Kakovosten program sloni na poznavanju in upoštevanju zakonitosti razvoja otrok.

Kakovosten program za otroke do tretjega leta starosti spodbuja sodelovanje s starši.

Za kakovostne programe je značilno skrbno opazovanje razvoja otrok, ki omogoča individualno prilagajanje programa vsakemu posameznemu otroku, njegovim sposobnostim in potrebam.

Kakovosten program zagotavlja primerno okolje za vse vključene otroke. Primernost okolja lahko opredelimo z nekaterimi temeljnimi zahtevami:

·        Konsistentnost in fleksibilnost: pri dojenčkih in malčkih se lahko hitro pojavi dolgčas ali zelo veliko dražljajev, zato jim mora kakovosten program zagotoviti ravnotežje med stalnostjo (stalni prostori, stvari imajo svoje mesto …) in fleksibilnostjo (novi dražljaji, nove igrače, nove dejavnosti …).

·        Stimulacija: kakovosten program za stimulacijo vključuje nasvete o različnih dražljajih, ki spodbujajo razvoj različnih spretnosti pri dojenčkih in malčkih.  

·        Osebni prostor: malčki potrebujejo prostor, kamor se lahko umaknejo in v njem ostanejo nekaj časa sami.

·        Intimno in nemoteče okolje: malčki potrebujejo v vrtcu priložnost za intimne in nemotene interakcije z odraslimi (vzgojitelji) in vrstniki.

·        Videz prostora: tudi barve lahko vplivajo na razpoloženje in čustva otrok in odraslih, preko njih pa na kakovost interakcij.

·        Prostori za različne dejavnosti: razporejenost kotičkov po prostoru je zelo pomemben vidik kakovosti.

·        Poosebljanje okolja: prostori, namenjeni dojenčkom in malčkom, naj bodo čim bolj poosebljeni, opremljeni s fotografijami otrok in staršev, otroci naj imajo pri sebi stvari, ki jim veliko pomenijo, omarice otrok naj bodo označene z imeni, risbami, znaki …

·        Individualnost urnika: kakovosten program se prilagaja individualnim navadam in potrebam dojenčkov in malčkov pri dejavnostih, kot so hranjenje in previjanje.

·        Dnevni urnik – rutine:  čeprav je načrtovanje urnika za dojenčke in malčke težje in bolj kompleksno kot za starejše otroke, tako kot vsi otroci tudi oni potrebujejo predvidljivo, varno in stimulativno okolje.

·        Čas za sebe: kakovosten program omogoča dojenčkom in malčkom čas za osamljeno igro, raziskovanje, opazovanje in doživljanje.

·        Besedne interakcije: v prvih treh letih otroci prehodijo pot od bebljanja do tvorjenja stavkov, zato so kakovostne in bogate besedne interakcije ključne za razvoj njihovega govora.

·        Socialne interakcije: vsak dojenček in malček v vrtcu potrebuje toplo  osebo, ki skrbi zanj, ga neguje, se odzivala na njegove družabne in čustvene potrebe, osebo, na katero se lahko naveže. Po drugi strani pa potrebuje interakcije z vrstniki, da preizkuša svoja čustva, se uči empatije in altruizma.

Obe strokovnjakinji (Albrecht in Miller) navajata šesedem kriterijev in z njihovo pomočjo lahko starši presojajo kakovost programov za malčke do tretjega leta starosti. Čeprav namenjata avtorici te kriterije staršem, lahko z njihovo pomočjo tudi zaposleni v vrtcih poiščejo odgovor na vprašanje o kakovosti svojih storitev. Ti kriteriji so:

1. Stalnost vzgojiteljev in otrok v skupini: dojenčki in malčki potrebujejo prisotnost stalnih in znanih odraslih oseb. Le tako dobijo občutek varnosti in predvidljivosti.
2. Občutek miru, spokojnosti: dojenčki in malčki potrebujejo umirjeno okolje.
3. Ravnovesje med novim in poznanim v varnem, čistem prostoru: ker dojenčki in malčki preživijo veliko časa na tleh, mora biti prostor čist. Hkrati mora otrokom zagotavljati predvidljivost, stvari in predmeti imajo svoja stalna mesta, in nove dražljaje.
4. Odnos vzgojiteljev do otrok: dojenčki in malčki potrebujejo skrbne in tople vzgojitelje, ki se z njimi igrajo v igralnici na tleh ali na igrišču, ki nemudoma odgovorijo na njihove potrebe, hkrati pa predstavljajo pozitiven vzor in model vedenja.
5. Spremembe tempa v dnevni rutini: dojenčki in malčki potrebujejo čas za divjanje in čas za umirjanje in spanje.
6. Pomoč pri reševanju socialnih težav: malčki, ki imajo relativno malo družabnih izkušenj, imajo lahko težave z vključevanjem v skupino in z oblikovanjem medosebnih interakcij. Zato potrebujejo pomoč osebe, ki jim bo pomagala razvijati ustrezne medosebne spretnosti.
7. Vključenost staršev v vzgojno–izobraževalni proces: vključenost staršev v vzgojni proces daje otrokom občutek varnosti, domačnosti. Po drugi strani imajo malčki, ki čutijo, da njihovi starši zaupajo vzgojiteljem in sodelujejo z njimi, manj težav z odhajanjem in ostajanjem v vrtcu.