Samoevalvacija in »uporabniki«

Tako kot vsako podjetje morajo tudi vzgojno–izobraževalne organizacije prepoznati želje in potrebe svojih »potrošnikov« oziroma »uporabnikov«.  Zato morajo najprej jasno opredeliti, kdo pravzaprav so njihovi porabniki. Sallis (2000) ponuja preprost model, ki opredeljuje funkcijo posameznih skupin in procesov v vzgojno–izobraževalni organizaciji:

Model šol celostne kakovosti (Total quality school), ki temelji na modelu celostnega obvladovanja kakovosti (Total Quality Management), temelji na stalnem neprestanem zboljševanju. Vključuje zagotavljanje kakovosti in njeno neprestano razširjanje in razvijanje. Temelji na novi kulturi medosebnih odnosov v organizaciji, ki težijo k stalnemu zboljševanju. Njihov cilj je zadovoljevati potrebe, želje in pričakovanja različnih uporabnikov.) in od šol zahteva, da izpolnjujejo pet pogojev, postavlja na prvo mesto prav osredotočenost na uporabnike (po Arcaro, 1995):

a) Osredotočenost na uporabnike

V šoli, ki se želi osredotočiti na kakovost, se morajo vsi vključeni v sistem zavedati, da ima šola veliko število zainteresiranih potrošnikov. Takšna šola spodbuja sodelovanje med zaposlenimi, srečanja z učenci, s starši in z drugimi vpletenimi osebami ter skuša prepoznati njihove želje, zahteve in potrebe.

b) Predanost

V šoli, ki se želi osredotočiti na kakovost, morajo biti vsi vključeni predani zagotavljanju kakovosti, zaposleni si delijo odgovornost za reševanje težav in problemov, ki lahko nastopijo v vzgojno–izobraževalnem procesu.

c) Merjenje

Šola, ki se osredotoča na kakovost, mora sprejeti širše razumevanje merjenja, kot je potrebno za ugotavljanje učnih dosežkov učencev. Šola mora najti načine za ugotavljanje, merjenje in evalvacijo kakovosti, zato zbira podatke o sebi, išče načine za zboljšanje kakovosti.

č) Sistemsko razumevanje izobraževanja

Izobraževanje je treba razumeti kot sistem, ki se razvija le, če razumemo celovitosti njegovega delovanja. Vodstvo šole naj predano zagotavlja svojim zaposlenim potrebno izobraževanje in izpopolnjevanje, ki ugodno vplivata na kakovost vzgojno–izobraževalnega procesa.

d) Nenehno zboljševanje

Temeljni koncept kakovosti predvideva, da je mogoče vsako stvar zboljšati. Noben proces ni tako popoln, da ne bi mogel biti popolnejši, zato naj šola nenehno išče priložnosti za zboljšanje vzgojno–izobraževalnega procesa.

Model šol celostne kakovosti ponazarja kakovost vzgojno–izobraževalne organizacije kot zgradbo, ki stoji na omenjenih petih stebrih, ki rastejo iz temeljnih prepričanj in vrednot. Če je le eden od teh stebrov majav, je majava celotna zgradba.

Skica: Model Šole celostne kakovosti (Arcaro, 1995):

Članki, viri, pripomočki, vprašalniki in drugi materiali objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2007. Naročniki lahko neomejeno uporabljajo, tiskajo in razmnožujejo vsebino portala. Spreminjanje vsebine ni dovoljeno.