Odnos do otrok in pojmovanje otroštva v zgodovini

Dandanes se nam zdi samo po sebi umevno, da je otroštvo posebno in edinstveno obdobje človekovega življenja, kvalitativno drugačno od drugih obdobij. V času odraščanja naj bi bili otroci zaščiteni, deležni ljubezni in skrbi in prosti nalog in zadožitev odraslih. Vendar otroštva niso vedno pojmovali tako. Če se ozremo v zgodovino, vidimo, da so prevladujoča prepričanja o človeški naravi in prevladujoči družbeni red vedno oblikovala tudi stališča o naravi otroštva in tako vplivala na odnos do otrok.

Francoski zgodovinar Philipe Aries meni, da je do približno leta 1600 evropska kultura otroke obravnavala kot pomanjšane odrasle, kot manjše, slabotnejše in manj sposobne odrasle ljudi. Če gledamo stare slike, vidimo otroke, oblečene enako kot odrasle. V starih kronikah lahko zasledimo opise otrok, ki so dolge ure delali v nečloveških razmerah, v zgodnji mladosti odhajali od doma v uk, in pogosto trpeli nasilje odraslih.

Številni raziskovalci njegovo mnenje spodbijajo. Psiholog David Elkind meni, da lahko že v Bibliji in delih Starih Grških piscev zasledimo drugačen odnos do otrok kot do odraslih, torej razumevanje otroštva kot kvalitativno posebnega obdobja v življenju človeka. Linda A. Pollock je raziskala več kot 400 avtobiografij, dnevnikov in drugih zgodovinskih virov in v njih odkrila opise toplih, skrbnih in ljubečih staršev. Kljub temu pa velja, da časi otrokom verjetno še nikdar niso bili tako naklonjeni kot so danes.

Antika

Čeprav si Grško in Rimsko civilizacijo pogosto predstavljamo kot razsvetljeno obdobje, pa bi današnji otroci težko zavidali otrokom, ki so se rodili takrat.

Nekateri grški misleci kot sta Platon in Aristotel so pisali o pomembnosti vzgoje in izobraževanja, po drugi strani pa branili nekatere običaje, za katere danes ne bi našli opravičila (na primer umor novorojenčkov kot način za odpravljanje nezaželenih, nezakonskih ali manj krepkih otrok.)

Krute kazni in spolne zlorabe otrok v času grške in rimske civilizacije niso bile ne neobičajne ne deležne splošnega zgražanja. Rimljani, na primer, so kupovali in prodajali otroke za različne namene, tudi za delo v gospodinjstvu ali v bordelih. V Kartagini, rimskem tekmecu za prevlado v Sredozemlju, so otroke, žrtvovane bogovom zakopali v temelje javnih zgradb.

Zgodnje krščanstvo in srednji vek

Po propadu Rimskega imperija se je pod vplivom krščanstva uveljavilo pojmovanje otroštva kot obdobja čistosti in nedolžnosti. To pojmovanje je ostalo prisotno v srednjem veku. V 12. Stoletju so otroci dobili celo svoj poseben praznik – 6. December je bil določen kot dan Sv. Nikolaja, zaščitnika otrok (datum je bil pozneje premaknjen in otroci so dobili – Božička).

Navkljub predpostavki o čistosti in nedolžnosti pa življenje otrok v srednjem veku ni bilo lahko. Čeprav so odrasli poskrbeli za njihove najosnovnejše potrebe po hrani in obleki, pa so bili sorazmerno malo zaščiteni, kaj šele da bi poznali igrače ali igre. Ko so otroci dovolj odrasli (pri približno 7. letu), so prevzeli določena opravila pri skrbi za gospodinjstvo, obdelovali polje, skrbeli za živino ali se učili obrti. Zdi se, da so otroke, takoj ko so prerasli zgodnje otroštvo, začeli obravnavati kot nekakšne pomanjšane odrasle. Kljub tem pojmovanjem lahko tudi v srednjem veku najdemo vsaj sled pojmovanja edinstvenosti in drugačnosti otrok kot ranljivih, občutljivih in nezmožnih prevzemati odgovornosti odraslosti. Posamezni zakoni so otrokom priznavali pravico do zaščite pred ljudmi, ki bi jim lahko škodili; drugi so prepovedovali poroke pred dvanajstim letom. V nekaterih medicinskih knjigah zasledimo posebna navodila za zdravljenje otrok.

Reformacija

V zgodnjem 16. Stoletju so se od katoliške cerkve odcepile nekatere protestantske skupine. Za razumevanje otroškega razvoja so med njimi pomembni predvsem kalvinisti in njihov vodja John Calvin. Kalvinisti so postavili prvi izčrpen model otrokovega razvoja. V mnogih pogledih je njihovo razumevanje otroštva predstavljalo zavrnitev predhodnega prepričanja o čistosti in nedolžnosti otrok. Calvin je trdil, da se otroci rodijo z izvirnim grehom in so naravno nagnjeni k hudobiji, če niso deležni ustreznega vodenja in vzgoje. Po drugi strani pa je verjel, da so že mali otroci zelo dovzetni za učenje, zato imajo starši priložnost (in dolžnost) da jih ustrezno vzgajajo.

Kalvinisti so se krotenja »hudobnih« otrok lotili ostro in restriktivno. Otroci so bili oblečeni v toga, neudobna oblačila, neubogljive so njihovi učitelji redno pretepali. Takšna je bila torej prevladujoča vzgojna filozofija v tistem obdobju. Po drugi strani pa nekateri viri poročajo, da so se številni ljubeči starši uprli izvajanju ekstremno represivnih ukrepov.

Kalvinisti so bili prvi avtorji priročnikov za starše in knjig namenjenih otrokom. Njihov pristop je bil usmerjen k spodbujanju otrok, da bi postali neodvisni in razvili samonadzor.

Razsvetljenstvo in renesansa

V obdobju renesanse je postala skrb za dobrobit otrok bolj izražena. V Firencah so bogati meceni podprli ustanavljanje prvih sirotišnic, ki so prevzele skrb za sirote, zapuščene in nezaželene otroke. Sirotišnice so se počasi razširile po vsej Evropi, skupaj z njimi pa prepričanje, da mora družba prevzeti odgovornost za skrb in zaščito malčkov.

Renesansa je bila tudi obdobje razcveta znanosti. Psihologije kot znanosti takrat še ni bilo, zato so se z razvojem človeka ukvarjali predvsem filozofi in teologi.

Na zgodnje teorije otrokovega razvoja je močno vplivalo delo Reneja Desacrtesa. Njegov koncept Kartezijanskega dualizma – predpostavka o ločenosti telesa in duše je vplivala na tri velike mislece: Johna Locka, Jeana-Jacquesa Rousseauja in Charlesa Darwina. Njihove teorije človeškega vedenja so postavile temelje za tri široke teoretične pristope v sodobni psihologiji otroka: model, ki poudarja vpliv otrokovega okolja, drugi, ki poudarja vlogo in pomen otrokovega spoznavnega (kognitivnega) razvoja in tretji, ki se ukvarja z evolucijskimi … vedenja.

John Locke je trdil, da se vsi otroci rodijo enaki in da je duševnost novorojenčka nepopisan list (tabula rasa). Otrok si pridobi znanje z izkušnjami in učenjem. Otroci po njegovem mnenju torej niso ne dobri ne slabi, so preprosto odraz okolja in vzgoje.

V nasprotju z Lockom je Jean Jacques Rousseau trdil, da so določene spodobnosti otrokom prirojene in se z odraščanjem razvijajo. Otrokov razvoj po njegovem mnenju sledi prirojenemu zaporedju določenih faz. Otrokovo naravno znanje naj bi vključevalo takšne pojme kot so pravičnost in predvsem občutek zavesti. Po njegovem mnenju naj cilj vzgoje ne bi bil formalno poučevanje temveč spodbujanje otrok, da se učijo skozi raziskovanje in odkrivanje.

Darwinova evolucijska teorija

Darwinova teorija evolucije predpostavlja, da imajo številna človeška vedenja svoj izvor v preteklosti, ko so igrala pomembno vlogo v boju naših prednikov za preživetje. Čeprav se Darwin s svojo teorijo ni dotaknil otrokovega razvoja, pa je z njo pomembno vplival na številne poznejše teorije. S svojim delom je opozoril, da je lahko tudi človeško vedenje predmet opazovanja in raziskovanja, in da ga lahko raziskujemo tako kot fizične pojave.

Zgodnje »raziskave« otrokovega razvoja, prve prave raziskave otrok in pionirji otroške in razvojne psihologije

Prvi predhodniki pravih raziskav otroškega razvoja so bili avtorji otroških biografij, dnevnikov ki so spremljali razvoj posameznega otroka. Leta 1787 je tako Dietrich Tiedmann izdal svoja opažanja ob spremljanju odraščanja svojega sina. Osredotočil se je predvsem na njegovo zaznavno, gibalno, govorno in kognitivno vedenje v prvih dveh letih in pol življenja.

Leta 1877 je Charles Darwin objavil izvlečke svojih zapisov ob spremljanju odraščanja lastnega sina v njegovem prvem letu življenja. Darwinov dnevnik je spodbudil tudi njegove sodobnike, v naslednjih 30 letih je izšlo še približno 30 podobnih študij – otroških biografij. Otroške biografije, kakršne sta itzdelala na primer Bronson Alcott (1830) ali Milicent Shinn (1900) so predstavljali podrobni zapisi opažanj otrokovega gibanja, govora, igre in intelektualnih dosežkov.

William Preyer, nemški biolog in tudi sam avtor biografije je postavil zelo zahtevne kriterije za opazovanje otrok. Njegova merila so privzeli tudi drugi in tako je raziskovanje vednja otrok postajalo vse boj dosledno in natančno.

Morda najbolj znane v otroški psihologiji so Piagetove študije njegovih lastnih treh otrok (1936 do 1952, 1937 do 1954, 1945 do 1962), ki predtavljajo najbolj zrel prispevek otroških biografij k razumevanju otrokovega razvoja.

Omenjeni prispevki so »pripravljali teren« za prve prave raziskave otrok in otroškega razvoja. Hkrati so pomagale preusmeriti pozornost na vprašanje otroštva kot obdobja, ki je tako drugačno od odraslosti, da si zasluži posebno pozornost. Zato ne preseneča, da se je kmalu po rojstvu psihologije del nove znanosti posvetil proučevanju otrok in otroštva.

Častni naziv očeta otroške psihologije si je kot avtor prve sistematične študije otrok prislužil Stanley Hall (1844-1924). Čeprav niti njegove raziskave niti njegove teoretične zamisli niso pustile pomembnega vpliva, je s svojim delom vplival na številne svoje učence, naslednike in druge raziskovalce. Med pionirji otroške psihologije so tako:

·      James B. Watson (1878-1958). Kot behaviorista ga je zanimalo predvsem otroško vedenje in učenje. Po njegovi teoriji naj bi bil osnovna enota razvoja pogojni refleks. Trdil je, da so za spremembe v vedenju otrok odgovorne doživete izkušnje.

·      Sigmund Freud (1856-1939). Freud je med drugim razvil teorijo petih stopenj psihoseksualnega razvoja. V teoriji je upošteval tako pomen zgodnjih izkušenj kot prirojenih procesov za otrokov razvoj.

·      Alfred Binet (1857-1911). Binet je skupaj s Theodorjm Simonom razvil prvi test, namenjen merjenju inteligentnosti otrok.

·      John Dewey (1859-1952). Filozof in pedagog Dewey je menil, da je poznavanje psihologije otrokovega razvoja ključnega pomena za razvijanje in spodbujanje socialno sprejemljivih vrednot. Bil je pobudnik študij otrok v njihovem naravnem družabnem okolju.

·      James Mark Baldwin (1861-1934). Baldwin je med drugim skušl vnesti v psihologijo pojme in koncepte genetike. Poudarjal je pomen interakcije okolja in dednosti pri razvoju otrok.

·      Arnold Gesell (1880-1961). Gesell je poudarjal pomen procesov dozorevanja. S svojimi raziskavami je pokazal, da gredo vsi otroci skozi enake stopnje razvoja.

·      Maria Montessori (1870-1952). Zdravnica in pedagoginja Montessorijeva je razila metodo zgodnjega poučevanja, zasnovano na možnosti lastne izbire dejavnosti v skrbno načrtovanem okolju, ki spodbuja napredovanje od lažjih k bolj kompleksnim nalogam.

·      Jean Piget (1896-1980). Piaget je raziskoval spoznavni (kognitivni) razvoj otrok. Želel je pojasniti, kako se oblikuje otrokovo znanje in kako se tekom razoja kvalitativno spreminja.

·      Erik Erikson (1902-1994). Erikson je razvil teorijo osmih stopenj psihosocialnega razvoja. Njegova teorija se od Freudove razlikuje predvsem po tem, da je zajel tudi obdobja odraslosti, pripisal ključno vlogo pri razvoju socialnim dejavnikom in se osredotočil na vidike zdravega razvoja, ne pa razvoja patologij.

·      Lev Vygotski (1896-1934). Vygotski je razvil sociokulturni model človekovega (predvsem kognitivnega) razvoja, ki je poudarjal družbene osnove posameznikovega razvoja.

Članki, viri, pripomočki, vprašalniki in drugi materiali objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2007. Naročniki lahko neomejeno uporabljajo, tiskajo in razmnožujejo vsebino portala. Spreminjanje vsebine ni dovoljeno.