 |
 |
 |
|
Materiali, viri, pripomočki, delavnice, vprašalniki in ideje za vzgojitelje in učitelje
|
||
 |
||
 |
||
 |
||
 |
||
 |
||
|
Materiali, viri, pripomočki, delavnice, vprašalniki in ideje za svetovalne delavce
|
||
 |
||
|
Materiali in članki za ravnatelje in vodje
|
||
 |
||
|
Več o portalu
|
||
 |
||
 |
||
 |
||
|
Nazaj na prvo stran
|
||
 |
||
|
Pošlji e-sporočilo
|
||
 |
Razvoj čustev pri dojenčkih in malčkih: strah |
Skoraj istočasno, ko začnejo izražati znake pozitivnih čustev, se pri dojenčkih pojavi tudi neprijetno čustvo, ki ga sprožajo nepričakovani dogodki in neznani ljudje. Že pri 3 mesecih starosti se pri dojenčkih pojavi previdnost v situacijah, v katerih so prisotni elementi novosti, nepoznani dejavniki. Dojenček očitno še ni zmožen razumeti vseh vidikov situacije, zato se odzove previdno, negotovo.
Že štirimesečni dojenčki se manjkrat nasmehnejo neznanim ljudem kot lastni materi. Po drugi strani pa jih novo vendarle zanima. Zato si dojenčki pogosto ogledujejo obraz neznanca dlje kot pa gledajo znano osebo. Pri 5 mesecih zanimanje in interes za neznane ljudi nadomesti strmenje – dojenček v neznanca dlje časa nepremično strmi. Pri 6 mesecih se že pojavijo prvi znaki neprijetnih občutkov ob soočenju z neznancem, ki s časom postajajo vse bolj očitni, dokler ne natopi tako imenovano obdobje strahu pred neznanci.
Pri približno 9. mesecih se pri dojenčkih pojavi pravi dobesedni strah kot takojšnja negativna reakcija na neznan dražljaj, na primer na obraz neznanega človeka. Kot da bi dojenček želel reči: »Ne vem kaj je to, in ni mi všeč.«
Tudi pri odzivanju na neznane ljudi so med dojenčki velike razlike. Čeprav se zdi, da je ta strah univerzalen razvojni pojav, je pri nekaterih dojenčkih bolj izrazit kot pri drugih. Na to, kako se bo dojenček odzval na neznanca vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so nagnjenost k plahosti (nekateri dojenčki so bolj plahi, prej se vznemirijo), okoliščine situacije (dojenčki kažejo več strahu, če se z neznano osebo soočijo v tujem okolju kot pa v domačem; dojenčki, ki se nahajajo v materinem naročju izražajo manj strahu; tudi materina reakcija na neznanca vpliva na to, kako se bo nanj odzval dojenček; pomemben dejavnik je lahko tudi stopnja, do katere lahko dojenček sam nadzoruje situacijo) in značilnosti neznanca (videz, starost, pristop, vedenje).
Nekoliko pozneje kot strah pred neznanci se pri malčkih pojavi separacijska anksioznost, tesnobna reakcija na ločitev od matere. Separacijska anksioznost doseže svoj vrhunec pri približno 15 mesecih starosti in se lahko stopnjuje v separacijski strah kot odziv na ločitev od matere.
Pozneje se pri otrocih med odraščanjem pojavljajo najrazličnejši strahovi, vezani na posamezne dogodke, situacije ali ljudi. Ti strahovi, ki se navezujejo na konkretne pojave, so lahko posledica konkretnih negativnih izkušenj in posploševanj. Tako se lahko na primer otrok, ki je bil zaradi zobobola pri zobozdravniku zaradi izkušnje, ki jo povezuje z bolečino, v prihodnje boji zobozdravnika, ta strah pa posploši tudi na vse druge ljudi v belih haljah, na primer zdravnike.
Pomoč otrokom pri spoprijemanju z nekaterimi pogostejšimi strahovi zgodnjega otroštva:
|
Strah pred |
Pomoč |
|
pošastmi, duhovi, temo |
Izogibanje izpostavljanju otroka strašljivim zgodbam ali oddajam na TV, dokler otrok ne bo znal bolje ločiti domišljije od resničnosti. Otroku lahko pomaga skrben »pregled« sobe, ki pokaže da v njej ni nobenih pošasti. Po potrebi lahko pustimo ponoči prižgano luč, sedimo ob otroku, dokler ne zaspi. Otroku lahko za »zaščito« pomaga tudi priljubljena igračka ali lutka. |
|
vrtcem |
Če se otrok brani iti v vrtec, ko pa pride tja je videti zadovoljen, gre za separacijski strah. Otrok torej potrebuje občutek topline in prisotnosti, medtem ko ga občutljivo spodbujamo k neodvisnosti. Če se otrok boji biti v vrtcu, je treba ugotoviti, kaj sproža njegov strah, vzgojiteljica, vrstniki ali zgolj hrupno okolje. V vsakem primeru je priporočljivo postopno uvajanje v vrtec. |
|
živalmi |
Otroka ne silimo, da bi se približal živali, ki mu vzbuja strah. Naj se giblje in približuje tako in takrat, ko bo sam pripravljen za to. Otroku lahko pokažemo, kako naj prime ali poboža žival, otrok naj vidi, da se žival na skrb odzove prijazno. Če je žival manjša od otroka, mu lahko rečemo: »Tako velik si. Muca se gotovo boji tebe.« |
|
zelo močni strahovi |
Če je otrokov strah zelo močan, vztraja dlje časa, ga ovira pri dnevnih aktivnostih in se ga ne da odpraviti s prej omenjenimi strategijami, gre verjetno za fobijo. Nekaterih fobij se ne da odpraviti brez strokovne pomoči, druge pa izginejo spontano, same od sebe. |
|
|
 |
Članki, viri, pripomočki, vprašalniki in drugi materiali objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2007. Naročniki lahko neomejeno uporabljajo, tiskajo in razmnožujejo vsebino portala. Spreminjanje vsebine ni dovoljeno.
 |