![]() |
|
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
Kaj podjetju pomenijo zvesti potrošniki Nekatera podjetja in menedžerji se pritožujejo, da je zvestoba mrtva. Verjetno se resnice ne da bolj zgrešiti. Zvestoba ni mrtva ... ... je pa zanjo res treba narediti več kot včasih.
En od vzrokov za pozornost, ki jo podjetja namenjajo zvestobi potrošnikov, gotovo tiči v njenem upadanju. Širjenje možnosti izbire in vedno več razpoložljivih informacij nujno vplivajo na vedenje potrošnikov in spreminjanje njihovih vedenjskih vzorcev. Potrošniki niso več »samoumevni«, ampak ključni vir, za katerega se je treba še kako boriti, poznavanje in razumevanje njihovega vedenja pa je nujno ne le za uspešnost, ampak velikokrat tudi za preživetje podjetja. Podjetja vse bolj razumejo, kako dragoceni so zvesti potrošniki, ki se vedno znova vračajo in jih ne premami vabljiva ponudba od drugod. Zato ohranjanje obstoječih in »vzgajanje« novih zvestih potrošnikov postaja vse pomembnejši strateški cilj katere koli prodajne dejavnosti.
Če podjetja pri svojih prizadevanjih za vračanje potrošnikov delajo napake (in to koliko!), je med njimi na prvem mestu podcenjevanje psiholoških vidikov potrošnikovega vedenja. Bolj kot ravnanja potrošnikov vpijejo, da njihovo odločanje poteka na racionalni in čustveni ravni, bolj trdovratno se nekatera podjetja obešajo zgolj na racionalno raven in ciljajo v "trdo" plast potrošnikovega vedenja, zanemarjajo pa "mehko" čustveno plat - in si ob tem, ko se tolažijo s posplošenimi racionalizacijami "zvestoba je mrtva", "navezanosti ni več", zabijajo en avtogol za drugim. Takšno poenostavljeno razumevanje potrošnikov kot bolj ali manj racionalnih robotov, ki delujejo po preprostih vzročno-posledičnih zankah, ne omogoča resnejšega in poglobljenega razumevanja njihovega vedenja, in vodi stran od razvijanja strategij za tesnejše povezovanje s potrošniki in spodbujanje njihovega vračanja.
Vedenje (in zvestoba) potrošnikov je vse prej kot enodimenzionalen pojav, pri keterem poenostavljeni modeli in vztrajanje pri "trdih" dejavnikih hitro odpovejo. Tudi če so potrošniki cenovno občutljivi, to še ne pomeni, da se jih ne dotaknejo "mehke" reči. Skladnost potrošnikovih vrednot z vrednotami podjetja; skladnost ciljev potrošnika in podjetja; etično ravnanje ene in druge strani v tem odnosu; zaznana »vrednost«, ki jo vzajemen odnos prinaša potrošniku; »stroški«, ki bi nastopili zanj, če bi odšel drugam vse to vpliva na njihovo zvestobo. In še marsikaj drugega, recimo zaupanje, občutek varnosti, ki ga vliva prepričanje, da bo podjetje ustrezno zadovoljilo njihove potrebe in želje, ki lahko odigra vlogo »varovalke« pred vabljivimi ponudbami konkurence. A nimajo težav le podjetja, ki ne prepoznajo pomena "mehkih" dejavnikov. Tudi podjetjem, ki dobro razumejo prepletenost dejavnikov, ki vplivajo na potrošnikove odločitve, ni postlano z rožami: upravljanje z vedenjem potrošnikov in njihovo zvestobo pač ni preprosto. Vendar pa ni nemogoče! In ključi do uspeha se tudi velikokrat skrivajo dosti bližje, kot jih iščejo podjetja, ko razmišljajo o tem, kaj počnejo drugi - včasih zadošča že bolje prisluhniti svojim potrošnikom ... in sebi. Izbrani članki na temo zvestobe potrošnikov (© Kristijan Musek Lešnik, 2001-2006) |
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
© Kristijan Musek Lešnik, 2006 |
Članki, objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2006. Kopiranje člankov ali njihovih delov brez avtorjevega soglasja ni dovoljeno, prav tako ni dovoljena uporaba člankov ali njihovih delov v komercialne namene brez soglasja avtorja. Spreminjanje vsebine člankov ni dovoljeno! |
|