Vodenje v izobraževanju Samoevalvacija in zagotavljanje kakovosti |
||
|
Katalog in naročilnica
 |
Ustrezna klima za izvedbo samoevalvacije
Za proces samoevalvacije je ključna ustrezna pozitivna klima v organizaciji. |
Za proces samoevalvacije je ključna ustrezna pozitivna klima v organizaciji. Posamezniki se lahko zelo različno odzovejo na pobudo za samoevalvacijo. Če v predlagani samoevalvaciji vidijo predvsem poskus vodstva za nadzorovanje njihovega dela, lahko začutijo odpor do nje. Podobno velja za tiste zaposlene, ki upravičeno ali neupravičeno čutijo, da bi svoje delo lahko opravljali kakovostneje. Razlogi za odpor posameznikov do predvidene samoevalvacije so nasploh lahko zelo različni.
Za premagovanje strahov posameznikov pred samoevalvacijo je ključna ugodna klima, ki v organizaciji spodbuja kakovostno delo in ustvarjalno iskanje ustreznih rešitev za odpravljanje šibkosti. Pomembno je torej, da zaposleni samoevalvacije ne razumejo kot orodje za iskanje napak, ki bodo sankcionirane, temveč kot orodje, koristno pri prepoznavanju močnih področij, ki jih je potrebno poudariti, in šibkih področij, ki zahtevajo konstruktivno iskanje možnih rešitev in zboljšav. Klima v organizacijah, kjer vlada želja po iskanju in zagotavljanju kakovosti, kjer so odnosi med zaposlenimi ter med zaposlenimi in vodstvom dobri, na splošno zagotavlja tudi ugodne pogoje za samoevalvacijo.
Za ustrezne pogoje in klimo za samoevalvacijo v vzgojno–izobraževalni ustanovi morajo biti izpolnjeni naslednji nujni pogoji:
1. Za izvedbo samoevalvacije mora biti zagotovljen širok konsenz vseh vpletenih.
2. V samoevalvacijo naj bo vključenih čim več akterjev: zaposleni, učenci oziroma drugi uporabniki, starši učencev, zunanji sodelavci organizacije, po možnosti kolegi iz drugih sorodnih organizacij.
3. V razpravi so zaželeni različni pogledi – zato mora samoevalvacija zajeti in upoštevati različna mnenja različnih skupin, vendar brez vrednotenja pravilnosti oziroma nepravilnosti mnenj.
4. Jasno mora biti opredeljeno, kdo vse ima vpogled v podatke, kdo naj jih interpretira, komu naj jih organizacija posreduje, kako naj zagotovi anonimnost v posameznih primerih in za kakšne namene lahko organizacija uporabi podatke.
5. Vsi udeleženci samoevalvacije se morajo zavezati in prevzeti odgovornost za to, da podatki ne bodo zlorabljeni.
6. Samoevalvacija naj bo transparentna, vse zainteresirane je treba obveščati o njenih rezultatih in načrtovanih ukrepih za zagotavljanje kakovosti.
7. Ukrepi, ki izhajajo iz samoevalvacije, naj se izvajajo po metodi majhnih korakov.
Pri zagotavljanju ugodne klime za samoevalvacijo ne smemo prezreti ključnega vprašanja razpolaganja z zbranimi podatki. Določeni podatki o organizaciji so zaupne narave in so lahko namenjeni le notranji publiki ali posameznikom. Zato je priporočljivo zunanjim strokovnim ali upravnim inštitucijam posredovati podatke le v posplošeni ali skupni obliki: skupno poročilo, preglednice, grafikoni, pisni povzetki.
Večji problem od vprašanja, do katerih podatkov naj imajo dostop zunanje organizacije in posamezniki, predstavlja upravljanje in posredovanje podatkov v organizaciji. V vzgojno–izobraževalnih organizacijah je problematično predvsem posredovanje informacij, ki jih o posameznem prizadetem vzgojitelju ali učitelju podajo učenci ali starši. Pomembno vprašanje je tudi, ali naj bodo vse ali le nekatere tovrstne informacije dostopne tudi ravnatelju in na primer svetovalnim službam. Zavedati se moramo, da namen samoevalvacije ni nadzor zaposlenih in njihovega dela, zato je nujno vnaprej opredeliti pravila in pristojnosti posameznikov in skupin v organizaciji. Tako zagotovimo potrebno zaupanje v samoevalvacijo, v njene cilje in postopke.
Ključno je, da sestavljajo “skupino za samoevalvacijo” v organizaciji odgovorni, zaupanja vredni in zanesljivi posamezniki. |
Del težav v zvezi z razpolaganjem s podatki in informacijami rešuje že dejstvo, da proces samoevalvacije v vzgojno–izobraževalni organizaciji načeloma vodi in usmerja manjša delovna skupina. Tako je zagotovljen občutek, da zbrani podatki in informacije ostajajo v ožjem krogu ljudi. Zato je zelo pomembno, da sestavljajo “skupino za samoevalvacijo” v organizaciji zaupanja vredni in zanesljivi posamezniki. Skupina za samoevalvacijo ima več nalog: določa prioritete za samoevalvacijo v posameznem obdobju, odloča o metodologiji dela, koordinira zbiranje, obdelavo ter interpretacijo podatkov, načrtuje razprave o morebitnih ukrepih, pripravlja poročilo o samoevalvaciji …
Zbiranje podatkov in ravnanje z njimi je le ena izmed nalog skupine za samoevalvacijo. Občutek, da skupina zaupno ravna s podatki in informacijami, je nujen pogoj za pozitiven odnos vseh vpletenih do samoevalvacije, ki zagotavlja uspešnost samoevalvacije. Skupina za samoevalvacijo vzbudi občutek zaupnosti, ko zadosti naslednjim pogojem:
· Skupina posreduje svoje odločitve vsem udeležencem.
· Skupina zagotavlja visoko stopnjo strinjanja, njene odločitve za samoevalvacijo morajo biti čim bolj demokratično sprejete.
· Zbiranje podatkov naj bi bilo, kjer je to mogoče in smiselno, anonimno.
· Različne skupine učiteljev, staršev in učencev naj vedno ločeno izpolnjujejo vprašalnike.
Skupina za samoevalvacijo med drugim odloča, kako posameznikom sporočiti o osebnih informacijah, na primer o ocenah, ki so jih o delu posameznega učitelja podali starši in učenci. Pri tej odločitvi mora poskrbeti za zaščito anonimnosti podatkov, zato naj bi bili podatki posredovani v posplošeni in strnjeni obliki, ki dodatno zagotavlja anonimnost.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
