Vodenje v izobraževanju Samoevalvacija in zagotavljanje kakovosti |
||
|
Katalog in naročilnica
 |
Vloga učencev / dijakov pri samoevalvaciji šole
Ena najpomembnejših prednosti je aktivna vloga učencev oziroma dijakov v procesu ocenjevanja - s samoevalvacijo se iz ocenjevancev spremenijo v ocenjevalce. |
V vzgojno–izobraževalnih organizacijah je ocenjevanje eno od najpomembnejših procesov. Samoevalvacija pomeni zgolj korak naprej na tem področju – korak od ocenjevanja drugih do ocenjevanja sebe. In ena najpomembnejših značilnosti te spremembe je prav aktivna vloga učencev oziroma dijakov v procesu ocenjevanja. S samoevalvacijo se iz ocenjevancev spremenijo v ocenjevalce. Postanejo aktivni soigralci v procesu in prevzamejo soodgovornost za kakovost organizacije.
Vzgojno–izobraževalni svet je bil dolgo med zadnjimi družbenimi področji, ki v diskusijo o svojem delovanju niso vključevala svojih neposrednih uporabnikov. Če to trditev primerjamo s stanjem v poslovnem svetu, kjer se podjetja dobesedno potegujejo za mnenje svojih potrošnikov, ne preseneča, da se tudi v javnih dejavnostih vse glasneje pojavlja potreba po pridobivanju povratnih informacij. Tudi vzgojno–izobraževalne organizacije postajajo vse bolj občutljive za to, kaj o njih menijo njihovi uporabniki.
Veliko učiteljev, staršev in ravnateljev meni, da učenci niso sposobni sodelovati pri samoevalvaciji organizacije. |
Čeprav je očitno, da bi učenci morali biti vključeni v evalvacijo kakovosti, se v vzgojno–izobraževalnih organizacijah pojavljajo številni odpori proti temu. Veliko učiteljev, staršev in ravnateljev meni, da učenci niso sposobni sodelovati pri samoevalvaciji organizacije. Učitelji se lahko počutijo ogroženi, napadeni in od učencev pogosto pričakujejo le negativne povratne informacije. Tudi ravnatelji pogosto niso naklonjeni ideji o sodelovanju učencev, kajti bojijo se administrativnih in organizacijskih stroškov. Zavedajo se tudi, da lahko neposredne povratne informacije učencev o kakovosti pedagoškega procesa močno vplivajo na javno podobo, na »image« organizacije.
Tako kot se lahko v vsaki šoli pojavi nešteto pomislekov (in odporov) o tem, ali je prav, da dobijo učenci možnost ocenjevati učitelje, in odporov, lahko naštejemo tudi kopico argumentov, ki govorijo za aktivno vlogo učencev v procesu samoevalvacije:
· Učenci so neposredna ciljna skupina vzgojno–izobraževalnega procesa, zaradi njih obstajajo šole in druge vzgojno–izobraževalne organizacije.
· Učenci so primerni ocenjevalci, so sposobni kritično analizirati pedagoški proces, v katerega so vključeni. Seveda se morajo zavedati pomena in resnosti svoje analize.
· Korektna samoevalvacija se mora usmeriti na vse elemente, ki vodijo h kakovosti ali pa vplivajo nanjo, izkušnje in zaznave učencev pa so bistvena prvina v tem procesu.
· Evalvacija organizacije in pedagoškega procesa s strani učencev da tako učiteljem in vodstvu šole koristno povratno informacijo o njihovem delu.
· Evalvacija kakovosti s strani neposrednih uporabnikov (v tem primeru učencev) ima lahko močne stranske učinke; učenci so pripravljeni odgovorno sodelovati, če lahko izrazijo svoje mnenje o vzgojno–izobraževalnem procesu, v katerega so neposredno vključeni, in če čutijo, da je njihovo mnenje pomembno in upoštevano.
· Javno podobo vzgojno–izobraževalne organizacije v največji meri gradijo učenci, ko o svojih izkušnjah pripovedujejo vrstnikom, staršem in drugim – če s pedagoškim procesom so ali niso zadovoljni. Če čutijo, da na posameznih področjih delo organizacije ni kakovostno, bo njihovo mnenje kaj kmalu vplivalo na »image« organizacije. Z vključevanjem učencev v samoevalvacijo lahko dosežemo prav nasprotno: na informacije, ki jih bodo širili o organizaciji, bo vplival občutek, da sta njihovo mnenje in počutje pomembna, da ju upoštevamo.
Če torej položimo na tehtnico pomisleke proti in argumente za, se mora v organizaciji, kjer spodbuja samoevalvacijo resnična želja po ugotavljanju in spodbujanju kakovosti, tehtnica nedvomno prevesiti na stran vključevanja učencev v samoevalvacijo.
Starši imajo včasih nekoliko več možnosti za izražanje svojih mnenj. Vendar tudi oni pogosto naletijo na nezaupanje učiteljev, ki pogosto razumejo njihove pobude kot napad na svojo strokovno integriteto. Po drugi strani ne bi bilo smiselno, da bi v samoevalvacijo šole vključili le starše, ne pa otrok; interesi in pričakovanja obojih niso nujno identični, predvsem pa imajo otroci s šolo neposredne izkušnje, starši pa večinoma le posredne. Organizacija, ki ji je mar za kakovost svojega dela, mora torej k svojemu samoocenjevanju povabiti oboje – učence in starše.
Če je le mogoče in smiselno, učence in dijake vključimo v samoevalvacijo šole. |
Seveda moramo informacije, ki jih dobimo od otrok, sprejeti zelo previdno. Mladostniki lahko podajo zelo konstruktivne ocene, zato je od njih smiselno pričakovati več podatkov. Seveda pa mlajši otroci ne morejo ocenjevati na primer strokovne usposobljenosti svojih učiteljev. Kljub temu veliko izvemo, če jih vprašamo, kako se počutijo v šoli in pri posameznem učitelju. Zato velja zelo preprosto pravilo: če je le mogoče in smiselno, učence vključimo v proces samoevalvacije, ker lahko prispevajo pomembne informacije:
- za spremljanje kakovostnega učinka vzgoje in izobraževanja,
- za spremljanje uvajanja zboljšav,
- za prepoznavanje močnih in šibkih področij organizacije,
- za prepoznavanje specifičnih dejavnikov in pogojev ki v vsaki organizaciji vplivajo na kakovost izobraževanja,
- za medsebojno primerjavo, ki omogoča »zunanjemu svetu« pridobiti objektivno podobo o uspešnosti posameznih organizacij,
- za nadzorovanje uspešnosti šole v celoti, ne le uspešnosti učencev.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
