Vodenje v izobraževanju Samoevalvacija in zagotavljanje kakovosti |
||
|
Katalog in naročilnica
 |
V vzgoji in izobraževanju razdelimo vse postopke samoevalvacije v dve veliki skupini glede na to, ali se osredotočijo na ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti organizacije ali na vsebine programa. Zato obstajata dve temeljni vrsti samoevalvacije, ki se med seboj močno razlikujeta:
· programska in
· institucionalna.
Programska samoevalvacija je namenjena ugotavljanju in zagotavljanju kakovosti vzgojno–izobraževalnih programov. Uporablja se v primerih, ko nas zanimajo predvsem vidiki kakovosti programa. To vrsto samoevalvacije na primer izvajajo visokošolske organizacije, ko želijo preveriti primerljivost in konkurenčnost svojih programov.
V organizacijah, ki pri uresničevanju svojega vzgojno–izobraževalnega poslanstva sledijo vnaprej določenemu programu in ne vplivajo na njegove morebitne spremembe (na primer javni vrtci, šole, ki sledijo predpisanemu kurikulumu in učnim načrtom), je smiselna druga vrsta samoevalvacije – institucionalna samoevalvacijA. Ta spremlja, ugotavlja in zagotavlja kakovost organizacije kot inštitucije. Ker je ta knjiga namenjena spodbujanju procesa organizacijske samoevalvacije v vzgojno–izobraževalnih organizacijah, se osredotoča le na to vrsto samoevalvacije.
V svetu obstaja več pristopov k samoevalvaciji vzgojno–izobraževalnih organizacij. Glede na teoretično ozadje, ki je povezano s specifičnimi okoliščinami in potrebami, iz katerih izhajajo, Tiana in sodelavci (1999) ločijo pet različnih pristopov.
Tabela: Različni pristopi k samoevalvaciji vzgojno–izobraževalnih organizacij, njihovo teoretično ozadje, značilne okoliščine, prednosti in pomanjkljivosti (po Tiana in sod., 1999).
Pristop |
Teoretično ozadje |
Okoliščine |
Prednosti |
Pomanjkljivosti |
šolsko poročilo* |
socialna psihologija, pedagogika |
šole |
uporabnikom prijazna tehnologija, močna povezava med evalvacijo in akcijo |
odvisnost od subjektivnih mnenj; zanemarjanje trdih podatkov |
* V to skupino lahko uvrstimo veliko večino vseh samoevalvacij vzgojno–izobraževalnih ustanov. |
||||
vzgojno–izobraževalni indikatorji |
ekonomika, pedagoška statistika |
makronivo |
hiter pregled najpomembnejših značilnosti |
možno zamegljevanje razlikovanja med ciljem in sredstvi; neupravičena uporaba podatkov kot kriterijev evalvacije |
sistemi upravljanja informacij |
poslovno upravljanje, operacijsko raziskovanje |
privatni sektor |
rutinsko pridobivanje pomembnih podatkov |
opiranje predvsem na strojno, programsko opremo in vzdrževanje |
organizacijska diagnoza |
managersko svetovanje |
privatni sektor, javni sektor |
osredotočenost na strateško načrtovanje in zunanje okolje |
naslonitev na zunanjo pomoč |
sistemi nadzorovanja učencev |
vzgojno–izobraževalno merjenje |
(dodatno) poučevanje |
prepoznavanje sposobnosti, spretnosti in tudi slabosti učencev ter njihovega napredka |
osredotočenost na kratkoročne rezultate |
Šolsko poročilo
Šolsko poročilo – izhaja v veliki meri iz mnenj zaposlenih (in drugih vpletenih oseb) o stanju organizacije (šole) ter o odstopanjih med trenutnim in idealnim stanjem. Zato lahko to poročilo zajame široko perspektivo, ki temeljito vključuje vse pomembne vidike organizacije. Običajno sledijo temu poročilu predlogi sodelujočih o tem, katere odstope bi bilo treba aktivno reševati. Tak pristop k samoevalvaciji vzgojno–izobraževalne organizacije skuša aktivno spodbujati dejavnosti, ki zboljšujejo kakovost. Odločitev za to samoevalvacijo običajno izhaja iz želje po zboljšanju kakovosti, zato je ta pristop smiseln v organizacijah, kjer vlada visoka stopnja predanosti vzgojno–izobraževalnemu delu in inovacijam. Prednosti tega pristopa so: širok izbor vsebinskih področij, ki jih lahko zajame, uporabnikom prijazna tehnologija, jasna povezava med evalvacijo in akcijo, visoka stopnja sodelovanja, ker sodelujejo vsi zaposleni, in še veliko drugih prednosti.
Omeniti velja, da večina evalvacij vzgojno–izobraževalnih organizacij izhaja iz tega pristopa. Drugi štirje pristopi se pojavljajo redkeje, oziroma posamezna samoevalvacija običajno zajame le njihove posamezne elemente. Zato je vendarle smiselno vsaj preleteti tudi preostale štiri pristope.
Sistemi upravljanja informacij običajno temeljijo na skrbnem modeliranju informacijskih tokov v organizaciji. Sistemi uporabljajo računalniške tehnologije in omogočajo shranjevanje velikega števila podatkov in upravljanje z njimi. Ta pristop k šolski samoevalvaciji odgovarja na vprašanja kot je na primer: V kolikšni meri se je zmanjšala odsotnost od pouka po začetku uvajanja šolskega načrta za zmanjšanje odsotnosti?
Vzgojno–izobraževalni indikatorji se običajno uporabljajo na makronivoju (nivoju nacionalnih vzgojno–izobraževalnih sistemov), na primer za letno opisovanje stanja v vzgoji in izobraževanju na državni ravni. Kljub temu nekateri strokovnjaki svetujejo uporabo teh indikatorjev v samoevalvaciji organizacije. Nekateri šolski sistemi po svetu uporabljajo sistem vzgojno–izobraževalnih indikatorjev kot element obvezne šolske samoevalvacije (Škotska, Irska, Kanada, Nova Zelandija …)
Organizacijska diagnoza običajno vključuje zunanjega svetovalca, ki organizaciji pomaga odgovoriti na vprašanje: Kaj in kako počnemo? Pri tem pristopu vodstvo organizacije običajno poda zunanjemu svetovalcu informacije, ki so neke vrste samoocena vodstva.
Sistemi nadzorovanja otrok: pomembna funkcija teh modelov je prepoznavanje otrok, ki imajo težave in pri šolskem delu zaostajajo za vrstniki.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
