Vodenje v izobraževanju Samoevalvacija in zagotavljanje kakovosti |
||
|
Katalog in naročilnica
 |
Pri vzgojno–izobraževalnem delu obstaja veliko področij, ki bi jih bilo smiselno pregledati in raziskati v okviru samoevalvacije, seveda pa ni mogoče zajeti vseh v eno samo samoevalvacijsko raziskavo. Šele ko organizacija razvije kulturo rednega spremljanja kakovosti in samoevalviranja, lahko v določenem času preveri vsa pomembna vsebinska področja.
Samoevalvacija se lahko usmerja na več pomembnih vidikov organizacije: · strukturni vidiki: struktura organizacije, organizacijska hierarhija … · vsebinski vidiki: poslanstvo, temeljne vrednote, vizija organizacije, organizacijska kultura, organizacijska klima … · procesni vidiki: pedagoški proces, poučevanje, učenje, procesi odločanja … · medosebni vidiki: medosebni odnosi, komunikacija v organizaciji, odnosi med vodstvom in zaposlenimi, med zaposlenimi in učenci, med organizacijo in partnerji Samoevalvacija lahko zajame vse naštete vidike ali pa se usmeri le na nekatere. |
Treba je vedeti, da ne obstaja enoznačna opredelitev, ki bi natančno pojasnjevala, na katerih različnih področjih lahko ugotavljamo in spremljamo kakovost v okviru vzgojno–izobraževalne organizacije. Obstajajo številne različne delitve področij, priporočila za različne vrste organizacij in različne stopnje izobraževanja. Nedvomno pa drži, da se mora vsaka organizacija sama odločiti za področja, ki jih bo zajela v samoevalvacijo, če seveda niso področja samoevalvacije zakonsko določena. To pa velja le v redkih državah, saj samoevalvacija, ki ima vnaprej predpisan okvir, ni prožna in se ni sposobna prilagajati trenutnim perečim potrebam organizacije.
Zato je pomembno, da organizacija pripravi konstruktiven načrt samoevalvacije. Pri prvem načrtovanju samoevalvacije je izbor področij, katerih kakovost bomo preverjali, ključnega pomena. Smiseln izbor po eni strani omogoča uspešno samoevalvacijo, po drugi strani pa preprečuje, da bi se v organizaciji zaradi neuspeha, na primer zaradi preširoko zastavljenih ciljev, pojavil odpor do samoevalvacije nasploh. Zato velja pri uvajanju samoevalvacije načelo: raje manj, toda tisto odlično!
Izbira področij naj v organizaciji temelji na čim širšem konsenzu o najbolj akutnih problemih oziroma izzivih. |
Izbira področij naj v organizaciji temelji na čim širšem konsenzu o najbolj akutnih problemih oziroma izzivih. Motivi za preverjanje posameznih vsebinskih področij so odvisni od različnih konkretnih problemov v organizaciji: zmanjševanje števila vpisanih dijakov, pomanjkanje sredstev za nakup tehnologije za podporo sodobnim metodam poučevanja, slabši dosežki učencev v primerjavi z drugimi šolami, disciplinske težave, učne težave, naraščanje nasilja, problem drog, splošen občutek apatije … Pomembne so tudi zunanje pobude: posamezne ugotovitve šolske inšpekcije in upravnih organov, novi dosežki v stroki, nove finančne možnosti, pobude zunanjih strokovnih institucij, svetovalnih centrov, socialnih in zdravstvenih služb, sodelovanje z drugimi šolami …
Kljub številnim delitvam področij kakovosti v vzgoji in izobraževanju in priporočilom za načrtovanje samoevalvacije odkrivamo med različnimi delitvami in priporočili številne skupne imenovalce. Tako lahko s pomočjo analize njihove vsebine prepoznamo najpomembnejša možna področja za samoevalvacijo vzgojno–izobraževalnih organizacij.
Iz analize vsebine različnih delitev področij in priporočil za samoevalvacijo sledi, da naj bi samoevalvacija vzgojno–izobraževalne organizacije zajela naslednja temeljna področja:
· splošni podatki o organizaciji,
· cilji in nameni organizacije,
· vzgojno–izobraževalne dejavnosti in vodenje,
· rezultati,
· proces na nivoju skupine (na primer razreda),
· proces na nivoju organizacije (na primer šole),
· okolje.
Dobra samoevalvacija zajame vseh teh sedem področij.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
