Nekaj besed o čutih in čutilih

Ljudje svoje okolje, druge ljudi in različne stvari, se pravi ves svet okoli sebe spoznavamo s pomočjo čutov. Čuti nam omogočajo, da vidimo, slišimo, vohamo, okušamo in tipamo svet okrog nas in množico reči in pojavov v njem. Čuti bogatijo naše izkušnje in dajejo barvo našim življenjem. Osnovni čuti so vid, sluh, okus, voh in tip.

Temelj našega zaznavanja sveta so čutila, organi, ki nam omogočajo sprejemanje neznanske množice najrazličnejših dražljajev iz okolja. Dražljaji so različni vplivi in spremembe v okolju, ki jih zaznajo naša čutila, na primer dotiki, svetloba, zvoki, razne kemične snovi, temperatura in drugi. Različne vrste dražljajev sprejemajo različna čutila: svetlobo zaznavamo z očesom, zvoki učinkujejo na uho; vonji učinkujejo na sluznico v nosu; okusi na čutnice na jeziku; čutila za dotik, temperaturo in bolečino pa imamo razporejena pa vsej površini kože. Naša čutila so zapleteni organi, v katerih opravljajo nalogo zaznavanja posebne celice – čutne celice ali čutnice – ki so občutljive za določene dražljaje. Informacije o dražljajih, ki jih zaznajo čutnice, potujejo iz čutil po živcih v možgane – ko jih ti obdelajo, se zavedamo, kaj se dogaja okoli nas.

OKO - čutilo za vid

Za spoznavanje okolja je vid izredno pomemben. Oko je čutilo, na katerega se ljudje med vsemi čutili najpogosteje in najbolj zanašamo.Z njim razločujemo svetlobo od teme, barvo, obliko, velikost, gibanje in oddaljenost predmetov. Ko svetlobni žarki pridejo do čutnih celic, ki se nahajajo na mrežnici na zadnji strani očesa, nastane na mrežnici pomanjšana in na glavo obrnjena slika predmeta, ki ga gledamo. Ko informacija o tej sliki pride do naših možganov, jo ti obdelajo tako, da lahko zaznamo resnično velikost in orientacijo predmeta.

Pomemben del očesa je leča, ki uravnava ostrino predmetov, ki jih gledamo. Predmete, ki so bliže od 5 m , vidimo ostro le, če se leča prilagodi. Če leča ni dovolj prožna in se pri gledanju od blizu ne more dovolj izbočiti, ne vidimo ostro bližnjih predmetov. Ta motnja se imenuje dalekovidnost. Pri kratkovidnosti pa dobro vidimo le bližnje predmete, ne pa tistih bolj oddaljenih – ta motnja je sicer prirojena, poveča pa se lahko v šolski dobi, še posebno ob slabi razsvetljavi, pri branju, pisanju ali gledanju v računalniški zaslon s prevelike bližine.

Nekateri ljudje ne zaznavajo različnih barv in vse vidijo le v sivi barvi. Pogostejša kot takšna je delna barvna slepota in sicer za rdečo in zeleno barvo ter za rumeno in modro – ljudje ne ločijo posameznih odtenkov rdeče in zelene barve, ali rumene in modre barve.

Oko je zelo občutljiv organ. Za zdrav vid je dobro vsake toliko časa upreti pogled v daljavo, da se oko odpočije. Oko namreč bolj trpi pri gledanju bližnjih predmetov. Najprimernejša in za oko najmanj obremenjujoča razdalja pri branju in pisanju je 25 do 30 cm . Pri branju je smiselno paziti, da ne beremo na neposrednem soncu, še manj pa v mraku. Gledanje v sonce škodi očesu, prav tako dolgo gledanje v sneg, od katerega se odbija sončna svetloba. Oko lahko ogrožajo tudi udarci, sunki, pritiski, prah, dim, ter hitro menjavanje svetlobe in teme. Največjo nevarnost za oko pa predstavljajo različni delci, ki padejo vanj. Pomembno je, da v takem primeru očesa ne drgnemo in pustimo, da delec izperejo solze. Če ne gre iz očesa, je treba poiskati pomoč zdravnika.

UHO – čutilo za sluh

Sluh lahko postavimo na drugo mesto med najpomembnejšimi čuti. Dražljaji za sluh so zvočni valovi, čutnice zanje pa se nahajajo globoko v notranjem ušesu. Zunanje in srednje uho omogočata, da pridejo dražljaji do njih.

Vidni del ušesa je uhelj, ki usmerja zvočne valove v sluhovod. V sluhovodu so dlačice in žleze, ki izločajo ušesno maslo, na katerem obtiči prah in drugi tujki, če zaidejo v uho. Na koncu zunanjega sluhovoda je bobnič, opna, ki zapira vhod v srednje uho. V srednjem ušesu so tri drobne povezane koščice: kladivce, nakovalce in stremence, namenjene so prenašanju zvočnih valov z bobniča na notranje uho in čutilo za sluh, ki se nahaja v njem. Ko zvočni valovi zadenejo ob bobnič, ga zatresejo, zato zanihajo tudi vse tri povezane koščice. Stremence, zadnja med koščicami, vzvalovi tekočino v koščenih votlinicah, v katerih je kožnati polž, na katerem se nahajajo čutnice za sluh.

Udarci v glavo lahko poškodujejo dele ušesa, ob močnem poku pa se lahko pretrga bobnič. Zato se je treba izogibati tako udarcem kot močnim pokom, na primer eksplozijam. Bobnič lahko poškodujemo tudi z drezanjem v uho s trdimi predmeti – paličicami in podobnimi.

NOS – čutilo za voh

Ljudje zavohamo vonje, če pridejo njihovi hlapi do sluznice v nosni votlini, v kateri se nahajajo čutnice. Te čutnice so občutljive že na neznatne vonje, ki pridejo do njih z vdihanim zrakom. Čeprav imamo ljudje dobro razvit voh, se ne moremo primerjati z nekaterimi živalmi (pes, prašič, srna, žuželke), ki nas močno prekašajo.

Vohanje je pomembno, ker lahko s pomočjo vonjev ugotovimo, ali so v zraku okrog nas kakšne neprijetne ali škodljive. Voh sodeluje tudi pri hranjenju, saj nam vonj hrane zbuja tek in povzroča izločanje prebavnih sokov.

Če je sluznica v nosni votlini prevlažna ali presuha, je manj občutljiva. Zato ob nahodu podobno slabo vohamo kot takrat, ko si zatisnemo nos – v obeh primerih se nam lahko zdi, da ima hrana manj okusa. Čutnice za vanj so lahko prizadete tudi, če nanje dlje časa vpliva kakšna močna vonjava – zato se na primer čez nekaj časa navadimo na vonj in ga ne zaznavamo več.

JEZIK – čutilo za okus

Snovi, ki se raztopijo v slini, vzdražijo naše čutnice za okus. S čutnicami, ki se nahajajo na jeziku, zaznavamo kemične lastnosti snovi, še posebno hrane. Največ čutnic je na konici, korenu in ob robovih jezika. Razločujejo le štiri glavne okuse: slano, kislo, sladko in grenko. Vsi drugi okusi so mešanica teh glavnih okusov. Za sladko so občutljive predvsem čutnice na konici jezika, za grenko na korenu jezika, za kislo in slano pa na robovih jezika.

KOŽA – čutilo za tip (pa tudi temperaturo in bolečino)

Čutnice za dotik, temperaturo in bolečino so posejana po vsej površini kože. Čutnice za tip so občutljive za dotik in pritisk. Največ jih je na dlaneh, podplatih, na blazinicah prstov, na ustnicah in drugje. Z otipavanjem spoznavamo obliko, velikost, površino in težo predmetov.

Za vročino, mraz in bolečino so občutljivi živčni končiči v koži. Ponekod jih je več, drugje manj. Za vročino je najbolj občutljiva konica jezika, veke in komolec. Za mraz so najmanj občutljivi tisti deli kože, s katerimi dobro tipamo, na primer blazinice prstov.

Občutek bolečine povzročijo močni dražljaji ali spremembe v notranjosti telesa. Bolečino lahko občutimo v zobeh, v mišicah, sklepih, organih, očesu, ušesu itd. Bolečina je pomembna, saj nas opozori, da je v organizmu nekaj narobe, in nas prisili, da poiščemo zdravniško pomoč.

Članki, viri, pripomočki, vprašalniki in drugi materiali objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2007. Naročniki lahko neomejeno uporabljajo, tiskajo in razmnožujejo vsebino portala. Spreminjanje vsebine ni dovoljeno.