Vodenje ni stanje, pač pa gibanje

O vodenju prevečkrat razmišljamo zgolj kot o položaju. Da je nekdo vodja že zgolj zato, kar se v nekem trenutku znajde na vodilnem položaju v organiziaciji. Kako površno razumevanje (in kako zelo razširjeno).

Človek na vodilnem položaju je vedno (boljši ali slabši) nadzornik. Človek na vodilnem položaju je tudi vedno (boljši ali slabši) upravljavec. Vendar pa: človek na vodilnem položaju ni nujno vodja oziroma voditelj.

Koliko ljudi na vodilnih položajih v organizacijah preprosto sedi in čaka, kaj bo prinesel čas?Ali se osredotočijo predvsem na to, kako ne narediti nobene napake, ki bi jih lahko v prihodnosti stala udobnega in varnega položaja? (Najmanj možnosti za napako je, če ne narediš nič oziroma če delaš zgolj to, kar si ali so vedno počeli vsi na tem položaju. Vsako »miganje« in spremembe sicer povečajo verjetnost boljših rezultatov, a tudi napak. Zakaj tvegati več in bolje, če je povprečno zadosti dobro, predvsem pa omogoča varno ohranjanje udobnega položaja.) Koliko ljudi na vodilnih položajih se raje postavi v vlogo pasivnih žrtev okoliščin, kot da bi kot proaktivni soustvarjalci sveta znotraj in izven svoje organizacije prispevali k boljšim okoliščinam, ker se bojijo cene tveganja in morebitnih napak.

Napaka mnogih direktorjev, ravnateljev, managerjev je, da čakajo, kaj se bo zgodilo, da čakajo ... na klic, ki jih bo pozval, da bodo v pravem trenutku na pravem mestu naredili natančno pravo stvar. V resnici je tisto najpomembnejše, kar lahko vodja prispeva organizaciji in svojim ljudem ravno to, da prekine čakanje in tuhtanje ... in naredi nekaj. Vodja naredi največ za sebe in druge, ko ne čaka: ko ustvarja pobude, ko spodbuja, ko se giblje in ko  s svojim gibanjem sproži gibanje drugih okrog sebe.

Vodenje ni zgolj delovno mesto na vrhu hierarhije v vrtcu, šoli, organizaciji. Vodenje zahteva nemir, zahteva nenehno izzivanje statusa quo v organizaciji, soočenje s konstruktivnimi in nekonstruktivnimi elementi organizacijske kulture (in spodbujanje pogojev za odpravljanje njenih negativnih elementov), spodbujanje novih in boljših rešitev, ... Vse te lastnosti pripomorejo k ustvarjanju pogojev za razvijanje vizij, ki krepijo vezi med organizacijo in njenimi ljudmi in pri slednjih vzbujajo navdušenje in zaupanje v uresničevanje skupnega poslanstva na skupni poti proti skupnim ciljem. Takšno vodenje ustvarja tiste sinergije, ki razlikujejo učinkovite ljudi od neučinkovitih, učinkovite skupine od neučinkovitih, in učinkovite organizacije od neučinkovitih.

Članki, viri, pripomočki, vprašalniki in drugi materiali objavljeni na spletni strani so nastali v letih 1999 do 2007.