Kritični trenutki razprave o poslanstvu

Razmišljanje o poslanstvu lahko sprosti velike količine ustvarjalne energije - ki jo lahko spremljajo tudi različni pomisleki.

Razmišljanje o poslanstvu lahko sprosti velike količine ustvarjalne energije v podjetju. Na drugi strani pa ga lahko spremljajo tudi različni pomisleki. Večina pomislekov je povezanih z nerazumevanjem posledic, ki jih ima za podjetje razjasnitev poslanstva. Kljub podobnemu izvoru imajo lahko pomisleki zelo različen vpliv: nekateri negativno vplivajo na potek razprave, drugi pa celo »skrbijo«, da ta ostane v konstruktivnih vodah.

Razmišljanje o poslanstvu pa tudi sproži določena pričakovanja pri ljudeh v podjetju, in posredno vpliva na pričakovanja uporabnikov. »Prenapihnjeno« tolmačenje poslanstva lahko pri obojih vzbudi previsoka pričakovanja, ki jim, ker se ne morejo uresničiti, sledi nezadovoljstvo in frustracije. Neuresničena pričakovanja notranje in zunanje javnosti lahko postanejo huda ovira za učinkovito in uspešno delovanje podjetja.

Ta opozorila niso nepomembna in še manj nepotrebna. Razprava velikokrat sproži poskuse olepševanja stvarnosti, poveličevanja pomena podjetja in druge hotene ali nezavedne pojave, ki vodijo v neustrezno razumevanje poslanstva. Zato je dobro, če se podjetje pred njenim začetkom sooči z nekaterimi pomembnimi vprašanji (in s pomočjo njihovih odgovorov pozneje laže skrbi, da razprava ostane znotraj konstruktivnih okvirov, in ne pa pobegne na področja neuresničljivega fantaziranja):

Ali razpravljanje o poslanstvu sploh lahko obogati informacije, ki že obstajajo v podjetju?

Ali zapisana izjava o poslanstvu res omogoča učinkovitejše delo, ali pa jo začnejo ljudje v podjetju uporabljati kot čarobni recept ali opornico za reševanje vseh težav?

Ali je modro javno razpravljati o pomembnih strateških vprašanjih?

Ali opredeljeno poslanstvo res lahko služi kot nadzorni mehanizem, ki drži podjetje na »pravih tirnicah«, ne da bi s tem omejevalo njegove ustvarjalne potenciale?

Ljudje se spreminjajo, svet se spreminja, podjetja v njem se spreminjajo, ali se ne spreminja tudi njihovo poslanstvo?

Ali izjava o poslanstvu res pomaga ljudem v podjetju pri sprejemanju odločitev, povezanih z delom?

Ali vsaka izjava o poslanstvu »deluje?

Ali izjava o poslanstvu res navdihne in motivira zaposlene?

Ali gre za še eno iz niza množice različnih »pravih rešitev« za dvig uspešnosti in učinkovitosti podjetja, o katerih se veliko govori, potem pa hitro zamrejo?

Ali je sploh smiselno pričakovati, da se bodo ljudje poistovetili s poslanstvom podjetja v času, ko jih vse več redno menja zaposlitve.

Našteta vprašanja opozarjajo, da lahko nekateri pomisleki, ki se sprožijo ob razpravi o poslanstvu, celo prispevajo k njeni uspešnosti. Predvsem je pomembno, da se jih podjetje ne ustraši, da se konstruktivno sooči z njimi in s tem prepreči, da bi se upravičeni pomisleki in opozorila razrasli v neupravičene strahove ali celo odpore.

- - -

Bolj kot je izjava o poslanstvu rezultat široke razprave bolj stvaren je občutek osebne odgovornosti za njeno uresničevanje, in več opore in motivacije ljudje najdejo v njej.

Tudi ko podjetje zapiše poslanstvo, še ni rečeno, da je premagalo vse morebitne čeri. Bolj kot je izjava o poslanstvu rezultat široke razprave bolj stvaren je občutek osebne odgovornosti za njeno uresničevanje, in več opore in motivacije ljudje najdejo v njej, tudi v časih, ki ne bodo rožnati. In nasprotno: bolj kot zapisano poslanstvo izraža izolirana videnja posameznikov, nižji je občutek osebne odgovornosti in lahko zataji prav takrat, ko bi ga podjetje najbolj potrebovalo.

Tveganje, da razprava vzbudi pomisleke in frustracije, ali da ljudje zapisanega poslanstva ne »posvojijo«, bo vedno prisotno. Ne obstajajo le dobre, konstruktivne in učinkovite razprave in izjave o poslanstvu; tudi najbolj dobronamerna razprava lahko zgreši bistvo, in tudi po najboljši razpravi lahko podjetje zapiše neučinkovito izjavo o poslanstvu.

Vzroki za to, da nekatere izjave o poslanstvu ne »zaživijo«, so različni. Včasih gre za enega od naslednjih dejavnikov (ali njihovo kombinacijo):

·    izjava poudarja tisto, kar je tako ali tako očitno, namesto da bi izpostavila globlje vsebine,

·    izjava je preveč posplošena in si ljudje z njo ne morejo pomagati v konkretnih situacijah in pri konkretnih odločitvah,

·    izjava je preveč fantazijska ali nerealistična,

·    ljudje v podjetju izjavo zaznavajo kot tujek.

Mnoge »slabe« izjave o poslanstvu so zgolj neučinkovite: podjetja z njimi sicer nič ne pridobijo, a vsaj niso škodljive. Velikokrat gre za puhle zapise, ki poslanstvo opisujejo z visokimi, a praznimi, neoprijemljivimi besedami, ki se jih ne da prevesti v vsakdanje »življenje« podjetja in njegovih ljudi.

Nekatere neustrezne izjave o poslanstvu pa tako niso benigne: lahko so neproduktivne ali celo škodljive. Dvoumen zapis poslanstva, ki zaradi omejenega razumevanja podjetja ne upošteva njegovih različnih značilnosti, lahko negativno vpliva na klimo in koordinacijo prizadevanj v podjetju, prek tega pa na njegovo prihodnjo učinkovitost.