Zakaj podjetja spodbujajo povprečnost?

Kako »odlično« se slišijo takšne trditve. In kako držijo kot pribite: v podjetju pač ne sme biti prostora za površnosti, nekakovost, lenarjenje, nepozornost, ... Vendar pa: niso vse napake posledica neprimernega odnosa do dela in do podjetja – mnoge so, prav nasprotno, rezultat preizkušanja novih rešitev pri prizadevanjih za izboljšave in napredek.

Tako kot ni vse zlato, kar se sveti, tudi napak ne gre metati v isti koš. Zato ni vseeno, kakšen odnos do napak priznava podjetje svojim ljudem. Netoleranten odnos do napak se lahko hitro posploši v netoleranten odnos do tistih, ki zagrešijo napake. To pa pomeni, da napaka ni več priložnost, da se naslednjič nekaj naredi bolje, ampak usoden dogodek. V takšnem okolju pa osrednji motiv ni  narediti največ najboljšega za podjetje, pač pa narediti kar najmanj napak za ohranjanje svojega položaja in miru.

Okolje, ki ne tolerira napak, je hkrati tudi okolje, v katerem najhitreje ugaša inovativnost in ustvarjalnost. Inovacije in inovativnost so lepa reč in lahko privedejo do pomembnih izboljšav in napredka – vendar lahko tudi spodletijo. Tudi če je verjetnost neuspeha v primerjavi s pričakovanimi rezultati še tako neznatna, še vedno obstaja. In v okolju, ki ne tolerira napak, pomeni grožnjo za inovatorja in ustvarjalca. Grožnjo zaradi katere večina ljudi, ki se imajo radi (in takšnih je še vedno največ) raje žrtvuje svoje inovacije in ideje, kot sebe.

Zaradi netolerantnega odnosa do napak v neštetih podjetjih osrednji motiv ljudi (tudi, ali še predvsem tistih, ki zasedajo višja mesta v hierarhiji podjetja) ni iskanje najboljših rešitev za podjetje, ampak izogibanje napakam. Namesto inovativnosti se uveljavi obrambna naravnanost, namesto ustvarjalnosti se teži k ohranjanju statusa quo.

V želji po izogibanju napakam za vsako ceno se ljudje namesto k iskanju novosti in izboljšav osredotočijo na povprečnost – nenehno ponavljanje tistega, kjer je možnost napak najmanjša. Zato klima, ki ne dopušča napak slejkoprej vodi k temu, da se v vse pore in vse procese v podjetju (od vodenja do marketinga, od upravljanja s človeškimi viri do odnosov s potrošniki) preplete težnja po povprečnosti, ki sicer lahko nekaj časa daje zadovoljive rezultate, skoraj nikoli pa ne vrhunskih in odličnih.

Pretiravano netoleranten odnos do napak se lahko kaže tudi na druge načine, ne le kot zadnji žebelj v krsto ustvarjalnosti in inovativnosti v podjetju. Začnejo se prikrivanja, namesto sodelovanja in iskanja sinergij se začne tekmovalnost (a ne v zdravem pomenu besede, temveč tista, pri kateri letijo polena pod noge). Ko v takšnem okolju pride do problemov, se jih ljudje res takoj lotijo – a ne njihovega reševanja, pač pa iskanja krivcev zanje. Ljudje pa so tako zaposleni z bežanjem pred napakami, in njihovim zanikanjem, da se preprosto ne morejo učiti iz njih.

Različne pobude za kakovost so res naredile veliko za podjetja. Vendar so vzporedno z njimi tisti, ki kakovost razumejo preveč omejeno, naredili tudi veliko škode: bistvo odličnosti ni to, da posameznik ali podjetje nikdar ne naredi napake – ampak to, da jih takrat, ko se zgodijo, prepozna, razume, razišče, da jih ne ponovi, pač pa se z njihovo pomočjo nauči nekaj novega. Ozko in trdobučno razumevanje, ki ljudem v podjetju ne daje manevrskega prostora za preizkušanje in jim ne dovoljuje napak, v nasprotju s pričakovanji tistih, ki so ujeti v nepravilen miselni model »nič napak = odličnost«, ne vodi v odličnost, ampak spodbuja in nagrajuje povprečnost.  

© Kristijan Musek Lešnik, 2006