Ključna vprašanja razprave o identiteti in prihodnosti

Kdo smo? Zakaj obstajamo? Kaj počnemo? Kako? Za koga? Za kaj?

»Kdo smo? Zakaj obstajamo? Kaj počnemo? Kako? Za koga? Za kaj?« so pomembna vprašanja, ki si jih hote ali nezavedno zastavljajo lastniki, menedžerji, direktorji in zaposleni v podjetju. »Kakšno je to podjetje? Zakaj obstaja? Kaj počne? Kako? Za koga?« se na drugi strani sprašujejo tisti, ki pridejo v stik s podjetjem kot sedanji in bodoči potrošniki, uporabniki, dobavitelji, kandidati za delovna mesta, partnerji.

Ni težko razumeti, kako zelo važni so za notranjo in zunanjo javnost podjetja jasni in nedvoumni odgovori na ta vprašanja. Zato je, če naj ima razprava o identiteti in prihodnosti podjetja tehtne posledice, vredno na njenem začetku »rezervirati« nekaj več časa za opredeljevanje osrednjih vprašanj. Med tistimi, ki najbolj pripomorejo k globljemu razumevanju podjetja, so gotovo naslednja:

·         Kdo (oziroma kaj) je podjetje?

·         Kaj je podjetju pomembno?

·         Kaj počne podjetje?

·         Zakaj to počne?

·         Od kod je prišlo podjetje ?

·         Kje je zdaj podjetje?

·         Zakaj je tu, kjer je?

·         Kje drugje bi lahko še bilo?

·         Kaj želi podjetje?

·         Kam želi podjetje?

·         Kako lahko podjetje doseže, kar želi, in pride, kamor želi?

Ta vprašanja, ki se navezujejo na življenjsko pomembno potrebo po osmišljanju sveta, so temelj resnega poglabljanja v identiteto in bistvo podjetja. Podjetjem lahko pomagajo preseči in premagati tri pomembne ovire za uspeh in razvoj:

1.        Podjetje, ki se nikdar ne vpraša, katere so njegove temeljne vrednote in kakšen je njegov osnovni smisel in namen, se prej ko slej ujame v začarani krog togih miselnih modelov, razumevanj in vedenj. Ta niso nujno funkcionalna. V množici podjetij usmerjajo vedenje iz ust v usta prenešena prepričanja, ki jih ljudje privzemajo brez kritične razdalje kot “to, kar naj bi počeli”, ker je “bilo vedno tako” in ker “tudi drugi počnejo isto”.

2.       Če ključne skupine (lastniki, vodstvo, zaposleni) ne razmišljajo o možnih prihodnostih, ki se odpirajo podjetju, nehote »določijo«, kaj bo usmerjalo podjetje na njegovi poti. S tem postane osnovno gibalo inercija, ugašajoči ostanek preteklega pospeška; ne pa nova energija, ki jo spodbudi soočenje zamisli o tem, kaj vse in kako bi lahko počeli in dosegli.

3.        Če podjetje nikdar ne izpostavi vprašanje identitete, ne more opredeliti, kaj je tisto edinstveno, kar ga loči, in kaj tisto skupno, po čemer je podobno drugim. Ko lastniki, menedžerji ali zaposleni v takšnem podjetju čez leta razmišljajo o svojem prispevku k svetu, lahko rečejo le, da so  ustvarili “približno tisto kot drugi, ki so se ukvarjali s podobnimi rečmi”. To pa je tudi vse. In mnogo premalo za osmišljenje vloženih prizadevanj in naporov.

S temi vprašanji, s katerimi se prej ali slej sooči vsako resno podjetje, je podobno kot z umazanim perilom: tudi če se jim nekaj časa uspešno izmikamo, se prej ali slej vsujejo v plazu. Takrat, ko si jih je podjetje prisiljeno zastaviti, je lahko manevrski prostor že močno omejen. Ko nastopi huda kriza (ki opozori, kako zelo bi podjetje potrebovalo jasen notranji »kompas«), je lahko že prepozno. Iskanje odgovorov »na silo« navadno tudi ne da najboljših rezultatov. Zato, čeprav nekateri čakajo do zadnjega (ali tudi še dlje), modri menedžerji in modra podjetja izberejo drugo pot in si jih zastavijo prej!