Pomen skupnega poslanstva, vrednot in ciljev

Vsako podjetje s svojim obstojem izpolnjuje nek namen. Uresničuje neko poslanstvo. Jasnejša kot je ta predstava osnovnega poslanstva podjetja, bolj nedvoumno ga bo lahko uresničevalo in mu sledilo. In jasneje in bolj nedvoumno ga bodo lahko uresničevali zaposleni.

Podjetje je tudi prostor srečevanja, v katerega ljudje z različnimi izkušnjami prinašajo svoje vrednote, življenjske zgodbe, motive in pričakovanja. V tem mikrokozmosu se prepletajo mnogotere različne predstave, stališča in prepričanja zaposlenih, vodstva, potrošnikov in okolja.

Ne nazadnje je podjetje tudi zapleten organizem. V njem in nanj delujejo mnogotere sile. Nekatere so bolj očitne, druge manj, tretje komaj slutene ali prikrite. Večje kot je podjetje, bolj zapleten sistem je in več podsistemov ima, od katerih vsak deluje kot nov zapleten organizem.

Podjetje je tem bolj uspešno, kolikor bolje njegovi ljudje in podsistemi razumejo skupni namen celote. Ob odsotnosti skupnega razumevanja lahko počnejo stvari, za katere so sicer prepričani, da so najboljše za podjetje; a različna razumevanja vodijo v različna dejanja. Razdrobljena prizadevanja, četudi dobronamerna, pa ne krepijo podjetja, ampak prej slabijo njegovo moč.

Podjetje je tudi tem bolj uspešno, kolikor bolje pozna svoje podsisteme in ljudi. Kaj jim je pomembno, kaj cenijo, katere osebne vrednote in motive uresničujejo pri delu, in kaj jim vzbuja odpore.

Avtomobil, v katerem bi motor deloval po svoje, krmilni mehanizem po svoje, zavore pa bi sledile neki svoji logiki, bi težko zvozil prvi ovinek. Tudi če bi ostal na cesti, bi pametni potniki in sestavni deli hitro ušli z njega. Avtomobil pač uresničuje svoje poslanstvo (varen prevoz s kraja A v kraj B) le, če usklajeno sodelujejo vsi njegovi podsistemi in deli. Enako ključna je takšna usklajenost v podjetju. Kako naj zaposleni vlečejo voz v isto smer, če podjetje ne ve, od kot natančno se odpravlja na pot, po kateri poti in kako bo šlo, in kam želi priti.

Preveč podjetij počne, kar se »zdi«, da bi morala početi. In kot se »zdi«, da naj bi počela. Ljudje v takšnih podjetjih niti nimajo priložnosti razmišljati o ustreznosti teh ravnanj. Njihovo razumevanje delovanja podjetja in lastne vloge v njem mnogokrat izhaja iz posplošenih, zastarelih, površnih ali celo napačnih predstav. Iz pojmovanj, ki so morda nekoč pripomogla k uspešnosti in učinkovitosti podjetja. A tisto, kar se »zdi«, »sluti«, »je bilo vedno tako« v času, ki ga zaznamuje neznanska hitrost sprememb v okolju, ni dobra popotnica za kakovostno in učinkovito življenje podjetja in njegovih ljudi.

Pri premagovanju neustreznih in ovirajočih prepričanj se podjetje ne more zanašati zgolj na pomoč od zunaj. Tudi kakršno koli prenašanje učinkovitih rešitev od drugod ponavadi ni prava rešitev. Uspešno je in bo ostalo predvsem podjetje, ki bo znalo samo razviti učinkovite mehanizme za soočanje in upravljanje s svojo stvarnostjo. Za to pa ne zadoščajo slutnje. Tudi zgolj odzivanje na dogodke znotraj in zunaj podjetja je premalo. Ključna je zmožnost podjetja soustvarjati želene dogodke in optimalno stvarnost zase in za svoje ljudi. Pri tem si velja zapomniti dvoje:

Zato je razprava, ki pomaga razjasniti vrednote, poslanstvo in vizijo podjetja, pomemben mehanizem razvoja v podjetju. Spodbuja zmožnosti za učinkovito soočanje in upravljanje s stvarnostjo; usmerja k višji kakovosti in učinkovitosti življenja in dela v podjetju; osmišlja njegovo delovanje in delo vsakega njegovega posameznika. Če takšna razprava iz različnih pogledov in pričakovanj uspešno izlušči skupne elemente, jih lahko sinergično združi v celovito razumevanje podjetja, ki navdihuje, osmišlja in deluje kot kompas za podjetje in njegove ljudi.

Jasne vrednote, občutek poslanstva in vizija kljub vsem svojim potencialom seveda ne more nadomestiti drugih dejavnikov delovanja podjetja: vodenja, strateškega načrtovanja, idr. Lahko pa jih uspešno dopolnjujejo. Zato je smiselno zagotoviti, da postanejo vrednote, poslanstvo in vizija stalni spremljevalci vsakdanjega življenja in dogajanja v podjetju. Pri tem si velja zapomniti, da kakršni koli dogovori o vrednotah, poslanstvu in viziji veljajo le toliko, kolikor jih ljudje v podjetju sprejemajo kot resnične kažipote svojih ravnanj. Podjetju nima smisla »vsiliti« poslanstva, vrednot in vizije, s katerimi se njegovi ljudje ne »povežejo«, prav tako se jih ne da »prestaviti« od drugod: vsi ti elementi identitete in korenine prihodnosti so že v podjetju. Bistveno pa je, da jih sistematično ozavesti, se sooči z njimi in z njihovo pomočjo poišče najboljšo možno pot naprej.

© Kristijan Musek Lešnik, 2006