Zakaj nekateri zapisi vrednot, poslanstva, vizije ne delujejo?

Pisne izjave o poslanstvu, vrednotah in viziji organizacije so brez dvoma smiselne in koristne. Vendar pa je vsaj toliko kot to, da podjetje pride do njih, pomembno: ZAKAJ, KDAJ in KAKO. Gotovo je najbolje, kadar nastanejo zaradi notranje želje in potrebe v podjetju. Kadar večina ljudi v podjetju ni pripravljena (ali celo povabljena) sodelovati v razpravi in v njej nima priložnosti dejavno sodelovati in vplivati, je veliko vprašanje, kako bodo zapisane vrednote in načela, ki jih bo izpostavila takšna razprava, delovala in zaživela v vsakdanji praksi.

Do zapisanih vrednot, poslanstva in vizije, ki polno uresničujejo pričakovanja, se ne da priti po bližnjicah. Ni preprostega recepta, ki bi lahko nadomestil široko in poglobljeno razpravo o teh vprašanjih. Kljub temu velja pri kakršnem koli razmišljanju o identiteti in prihodnosti podjetja in zapisovanju izjav upoštevati nekaj priporočil, ki lahko pripomorejo k »boljšim« rezultatom:

·         Čim širše sodelovanje pri njihovem nastajanju.

·         Večje soglasje v kolektivu o vrednotah in poslanstvu zagotavlja, da se ljudje »najdejo« v njih in čutijo izziv v opredeljeni viziji.

·         Izražanje osrednjih načel je stvar samega podjetja. Prepisovanje drugih »učinkovitih« vizij in »navdušujočih« poslanstev ni uspešno, prej škodljivo: takšna besedila utegnejo celo sprožiti nasprotne učinke od pričakovanih: posmeh, cinizem in odpore.

·         Veljavnost, stabilnost in trdnost poslanstva in vrednot. Temeljna načela podjetja ne morejo biti takšna, da jih lahko spremeni vsak nepričakovan dogodek.

·         Prožnost vizije; pretirano toga in okostenela vizija lahko doseže celo nasproten rezultat od pričakovanega.

Zakaj nekatere izjave o vrednotah, poslanstvu in viziji obvisijo po stenah hodnikov, se valjajo v predalih ali se prašijo na policah, ne prebudijo pa navdiha in navdušenja ljudi v podjetju? Najpogostejši vzroki so:

Omejenost na pojmovanja posameznikov ali manjših skupin.

Zapisane vrednote, poslanstva in vizije, ki so plod trenutnega navdiha posameznikov ali manjših in izoliranih skupin velikokrat niso učinkovite. Tudi če menedžment opiše »idealno« identiteto podjetja, je težko pripraviti zaposlene, da združijo svoja prizadevanja v isto smer, če v teh zapisih ne najdejo svoje »plati zgodbe«. Če podjetje želi poenotiti prizadevanja svojih ljudi na skupni poti, je pomembno raziskati, kako različni ljudje in skupine v podjetju razumejo in vidijo to pot.

Statičnost.

Nekateri zapisi zgrešijo stvari, ki so pomembne za ljudi v podjetju, zato preprosto ne »zaživijo«. Resnično poenotenje prizadevanj se najlaže zgodi v okolju, ki spodbuja trajnostni razvoj in učenje, ter prožno prilagajanje predvidene poti stvarnosti, tega pa statične in toge izjave o vrednotah, poslanstvu in viziji ne omogočijo.

Premočrtnost in togost.

Mnoge izjave o vrednotah, poslanstvu ali viziji so premočrtne, medtem ko je resnični svet tako nepredvidljiv, da se ne da ne predvideti ne nadzorovati vseh dogodkov v njem. Skupna prizadevanja zahtevajo stalne povratne informacije o trenutnem dogajanju, doseženih ciljih in spremembah v okolju. Neprožne in formalizirane izjave o vrednotah, poslanstvu in viziji ne dajejo »prostora« za to, zato jih podjetje in njegovi ljudje prej ko slej odrinejo na rob.

- - -

© Kristijan Musek Lešnik, 2006