Odpravljanje nezadovoljstva še ne sproži zadovoljstva!

Podjetja in menedžerji, ki si prizadevajo odpravljati vzroke za nezadovoljstvo in ustvarjati pogoje za višje zadovoljstvo zaposlenih velikokrat spregledajo drobno, a usodno pomembno podrobnost. Zaposlenim je res treba ponuditi več – a ne v smislu kvantitete, pač pa v smislu kvalitete življenja v podjetju.

Razlog zakaj podjetja pri tem tako velikokrat brcnejo v prazno, pa je tako zelo zelo preprost, da bi se lahko ob njem, če ne bi šlo za tako resne stvari, marsikdo dobro nasmejal.

Za kaj pravzaprav gre? Za najbolj preprosto logično in človeško napako, ki izvira iz preprostega dejstva, da podjetja vse prevečkrat še vedno razumemo kot (sicer zapletene) mehanizme, v katerih so jasne vzročno posledične zveze; ne pa kot zapletene sisteme, v katerih procese zapleta še dejstvo, da v njih sodelujejo različni ljudje z različnimi pričakovanji, različnimi izkušnjami in različnim doživljanjem.

Na kaj se najprej osredotoči podjetje (in menedžment), ko ugotovi, da so zaposleni nezadovoljni, brez vneme, brez navdušenja, brez »krvi«? Na vzroke za nezadovoljstvo! Zakaj so ljudje nezadovoljni? Logično vprašanje, ki sledi iz logične predpostavke:

če ugotovimo, kaj povzroča nezadovoljstvo

+

če odpravimo te vzroke za nezadovoljstvo

=

bodo ljudje zadovoljni!

Napaka!!!!

Ponovimo in poglejmo, kje pride do usodne napake:

če ugotovimo, kaj povzroča nezadovoljstvo

+

če odpravimo te vzroke za nezadovoljstvo

=

bodo ljudje zadovoljni manj nezadovoljni!

Natančno v tem grmu tiči zajec.

Ko se podjetja spopadajo z vzroki nezadovoljstva, s tem vplivajo na nezadovoljstvo. Bolj kot so uspešna pri preprečevanju teh vzrokov, manj nezadovoljstva bo med zaposlenimi. Ne bo pa, ponavljam, ne bo pa več zadovoljstva. Zadovoljstvo je preprosto druga dimenzija. Tisto kar podjetja iščejo, navdušenje, vnema, energičnost, ponos, zvestoba, predanost, čustvena vpletenost – so stvari iz neke druge dimenzije, kot je tista, ki jo »zdravijo«.

- - -

Delovna morala ni mrtva. Ravno nasprotno – potreba po osmišljenem delu je pri zaposlenih močnejša kot kdajkoli prej. Težava je le v tem, da jo okoliščine v mnogih podjetjih pripravijo do zimskega spanja. Če hočemo biti malo osladni, si lahko predstavljamo, da kot Sneguljčica čaka na princa, ki jo bo prebudil. Težava je le v tem, da palčki k njej nenehno vodijo prince, ki ji masirajo podplate, jo žgečkajo pod pazduho, jo fotografirajo, ji ob uhljih razbijajo s činelami, ali prižigajo okrog nje aromaterapevtske svečke – le poljubiti se je nihče ne spomni. (PS. To ne pomeni, da masaža, žgečkanje, aromaterapija in glasba niso priporočjive strategije, samo predstavljajte si, kako bi Sneguljčica oživela, če bi jo končno nekdo poljubil, potem pa ji še masiral podplate, zasipal s cvetjem, jo žgečkal in ji brenkal na kitaro.)

Edina prava pot k tistemu, kar toliko podjetij in menedžerjev pogreša pri svojih ljudeh, je usklajeno povezovanje prizadevanj na obeh dimenzijah: preprečevanje nezadovoljstva je treba nujno dopolniti in nadgraditi s spodbujanjem tistega, kar prispeva k visoki zavzetosti in delovni morali zaposlenih. To se lahko zgodi samo takrat, ko podjetje (in menedžment) prepozna past preveč poenostavljenega vzročno posledičnega razumevanja čustvenih dimenzij odnosa do podjetja pri zaposlenih. Ko pa se zgodi – pa lahko za sabo potegne marsikaj in vodi do silovitih in močnih dosežkov.

© Kristijan Musek Lešnik, 2006