Zaupanje, odprtost in inovativnost ter ustvarjalnost v podjetju

Nujna pogoja za vrhunske rezultate v podjetju sta zaupanje in odprtost. Klima, ki je odprta za spremembe in v kateri ljudje zaupajo drug drugemu in podjetju, ustvarjata pogoje, v katerih lahko pride do izraza ustvarjalnost in organizacijsko učenje. In vendar je ozračje v mnogih podjetjih drugačno: ljudje v njih preprosto ne uresničijo svojih potencialov, ustvarjalnost nosijo domov k svojim hobijem, inovativnost je mrtva in učenja ni.

Inovativnost in ustvarjalnost se lahko zgodita le tam, kjer podjetje razume, da se pri iskanju boljših rešitev lahko pripetijo tudi napake, ljudje pa zaupajo, da jih podjetje v primeru napak ne bo pustilo na cedilu. Tam, kjer je v ospredju strah pred negativnimi posledicami morebitnih napak, se ustvarjalnost in inovativnost ne zgodita.

Če naj podjetje raziskuje nove priložnosti in se uči (in če naj se učijo njegovi ljudje in skupine), morajo biti priložnosti za raziskovanje in učenje okrepljene z ozračjem, ki spodbuja samozavest in zaupanje.

Zaupanje je nasploh zelo občutljiva reč: gradi se dolgo časa, poruši se lahko v trenutku. Tam, kjer inovacije in ustvarjalnost naletijo na podporo (tudi če jih spremljajo napake ali neuspehi), jim bodo sledile nove. Tam kjer neuspešne inovacije naletijo na kritike (in njihovi pobudniki na zasmehovanje), jih ne bo več.

Klima nezaupanja, ki jo sproži netoleranten odnos do napak, lahko zelo hitro zavre nastajanje inovacij in ustvarjalnih rešitev. Enako velja za zaprtost do novosti in sprememb. V takšnem okolju tisti, ki predlagajo kakršne koli spremembe in inovacije zelo hitro pridobijo nalepko »rušiteljev harmonije«, »izdajalcev tima«, »solerjev«, kakršne koli poskuse izboljšav pa preglasi glasno izražanje zvestobe statusu quo in »našim načinom«. Takšna klima ni gojišče za odličnost in vrhunsko učinkovitost, pač pa za povprečnost, ki zavrže vse, kar pokuka ven iz nje.

Nobeno presenečenje ni, da lahko klima nezaupanja in zaprtosti marsikomu ustreza. Mnogim ljudem (tudi menedžerjem), ki so razvili učinkovite mehanizme za preživetje v okolju, kakršno poznajo, to okolje zagotavlja stabilnost, udobje in varnost. Tudi če je takšna klima pogubna za inovativnost in ustvarjalnost, in če vodi v povprečje, ni nujno pogubna za samo podjetje. Nekatera podjetja lahko dolgo živijo (životarijo) tudi v takšnih okoliščinah, le da jih prej ali slej zapustijo vsi tisti, ki bi lahko v bolj spodbudnih pogojih postali gonilna sila razvoja (ali se prepustijo splošni povprečnosti). To pa pomeni, da namesto polnega izkoriščanja potencialov, vrhunskih rezultatom in odličnosti, podjetje utopi v povprečnost.

© Kristijan Musek Lešnik, 2006